Iskanje po izrazu Institut Jozef Stefan:

• Hanžel-Burg Danica
  Diplomirala je 1960, doktorirala je 1972, oboje na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani. Od 1960 je delala na Inštitutu Jožef Stefan. Kasneje je vodila laboratorij za Mössbauerjevo spektroskopijo. Mednarodno se je uveljavila z več kot 55 objavami v fizikalnih revijah.
• Hribar Marjan
  Diplomiral je 1962 in doktoriral 1974 na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani. Delal je na Inštitutu Jožef Stefan pri uporabi radioaktivnih izotopov, nato na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo od 1963, od 1986 kot redni profesor didaktike pouka fizike. Raziskovalno se je ukvarjal tudi z rentgenskim sevanjem in z njegovo interakcijo s snovjo, sicer pa večinoma z metodiko in didaktiko poučevanja fizike. O tem objavlja članke v revije o pouku fizike.
• Jamnik Darko
  Diplomiral je 1951 in doktoriral 1960 na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani. 1957-59 se je izpopolnjeval na Univerzi Illinois. V letih 1957-67 je bil zaposlen na Inštitutu Jožef Stefan, nato na oddelku za fiziko Fakultete za naravoslovje in tehnologijo, od 1974 naprej kot redni profesor. Na začetku znanstvene kariere je bilo njegovo raziskovalno delo povezano s pospeševalniki za elektrone, predvsem se je zanimal za zavorno sevanje, fotojedrske reakcije in tehnologijo pospeševalnikov. 1978 se je vključil v delo Evropskega laboratorija za jedrske raziskave v Ženevi (CERN), delal  je najprej pri merjenju neelastičnega sipanja mionov, kasneje pri eksperimentu anihilacije antiprotonov. S sodelavci je objavil številne znanstvene članke. Za delo pri fotojedrski absorpciji je 1970 prejel Kidričevo nagrado.
• Kernel Gabrijel
  Diplomiral je 1959 in doktoriral 1965 na oddelku za fiziko Fakultete za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani. Od 1957 je delal na Inštitutu Jožef Stefan in od 1970 na FNT v Ljubljani, od 1975 in od 1981 kot redni profesor. Delal je tudi na univerzi v Oxfordu (1964-67) in v Evropskem središču za jedrske raziskave (CERN) v Ženevi, 1975-84 s presledki, in v DESY v Hamburgu. Po upokojitvi je bil imenovan za zaslužnega profesorja Univerze v Ljubljani.
• Klinc Tomaž
  
• Kodre Alojz
  Diplomiral je 1966 in doktoriral 1974 na oddelku za fiziko Fakultete za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani. 1981 je tu postal izredni, 1986 pa redni profesor, z nosilnim predmetom Matematična fizika, v študentskem slengu mafija (… in tako je A. K. postal v slovenski popevki  … Alojz  Kodre, mojster za vseee, mojster za mafiiijo … ). Dvakrat (1977-78, 1989-90) se je izpopolnjeval na tujih univerzah. Na Inštitutu Jožef Stefan se je ukvarjal z atomsko fiziko notranjih lupin in predvsem  raziskoval večkratni fotoefekt v notranjih lupinah. Objavil je več kot 40 znanstvenih člankov.
• Kregar Mitja
  Diplomiral je 1959 in doktoriral 1965 na oddelku za tehnično fiziko Univerze v Ljubljani. 1962-64 se je izpopolnjeval na oddelku za teoretično fiziko univerze v Köbenhavnu. 1975 je postal izredni in 1981 redni profesor na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani. 1969-71 je bil gostujoči profesor na Univerzi Kansas State v Manhattnu. Ves čas je sodeloval pri raziskovalnem programu na Inštitutu Jožef Stefan, sprva na področju eksperimentalne jedrske fizike, kasneje v atomski fiziki. V domačih in mednarodnih fizikalnih revijah je objavil 3o znanstvenih in 11 strokovnih člankov. 1960 je dobil Kidričevo nagrado.
• Levstek Igor
  Delal je na Inštitutu Jožef Stefan. Pomemben znanstveni dosežek je bil, da je postavil je prvi laser v Sloveniji z »doma« vzgojenim monokristalom rubina. Ukvarjal se je z metodami jedrske magnetne resonance in njihovo uporabo v agrotehniki. Njegovo delo je tudi razvoj seizmomagnetne mreže.
• Levstik Adrijan
  Diplomiral je 1965 in doktoriral 1972 na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani. Od 1965 dela na Inštitutu Jožefa Stefana. 1972 in 1975 se je izpopolnjeval v Nemčiji kot Humboldtov štipendist, 1987 pa na Inštitutu za eksperimentalno fiziko Univerze v Saarbrücknu. 1990 je postal izredni profesor na Tehniški fakulteti v Mariboru. Njegovo raziskovalno področje je fizika trdne snovi, predvsem dielektrična spektroskopija. V mednarodnih fizikalnih revijah je objavil 87 znanstvenih člankov. 1986 je bil (z B. Žekšem) sodobitnik Kidričeve nagrade.
• Mankoč-Borštnik Norma
  Diplomirala je 1968 in doktorirala 1974 na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani. Na isti fakulteti je bila 1981 izvoljena za izredno, 1986 za redno profesorico. Med leti 1968 in 1970 je delala na Inštitutu Jožef Stefan. Njeno raziskovalno področje je teoretična fizika jedra in osnovnih delcev. Izpopolnjevala se je v Grenoblu (1974/75), Münchnu (1981) in Stony Brooku (1990). V mednarodnih fizikalnih revijah je objavila več kot 60 znanstvenih člankov.
• Osredkar Milan
  Študiral je elektrotehniko na Tehniški fakulteti v Ljubljani in violino na Glasbeni akademiji. Maja 1942 so ga Italijani ujeli pri Radiu OF Kričač in ga zaprli do kapitulacije septembra 1943. Do konca 2. svetovne vojne in vse do 1948 je delal v vojaških službah. 1954 je diplomiral iz tehnične fizike na Univerzi v Ljubljani in 1958 doktoriral. Vmes se je izpopolnjeval na Univerzi New York in tam zagovarjal magisterij iz jedrske tehnike. 1958-67 je delal pri Mednarodni agenciji za jedrsko energijo na Dunaju, nazadnje kot vodja oddelka za reaktorje, in pri Združenih narodih kot izvedenec. 1963-75 je bil direktor Inštituta Jožef Stefan in do 1989 redni profesor na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani. Opravljal je tudi številne politične funkcije, povezane z znanostjo.
• Pahor Jože
  Diplomiral je 1958 na oddelku za fiziko Prirodoslovno-matematične fakultete v Ljubljani in tu tudi doktoriral 1961 iz jedrske spektroskopije. Od 1958 je bil zaposlen na Inštitutu Jožef Stefan v Ljubljani, od 1970 tudi na oddelku za fiziko Fakultete za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani, od 1986 kot redni profesor.
• Peterlin Anton
  Oče Antona Peterlina je bil srednješolski profesor, učenec Jožefa Stefana.
  Na Univerzi v Ljubljani je 1930 diplomiral iz matematike in fizike. Naslednje leto je bil asistent na fizikalnem inštitutu tehniške fakultete. Na Dunaju se je izpopolnjeval v rentgenskem preiskovanju kristalne strukture. V letu 1936/37 je na ljubljanski univerzi prvič predaval splošno fiziko. V Berlinu je 1938 dokončal doktorski študij na Humboldtovi univerzi z odlično oceno (summa cum laude),naslov disertacije je bil Viskoznost razredčene raztopine sferoidov. 1939 je postal docent za fiziko v Ljubljani. Med 2. svetovno vojno je bil večkrat zaprt. Izredni profesor je postal 1945, od 1946 do 1960 je bil redni profesor fizike. Institut SAZU za fiziko, kasnejši IJS, je vodil od 1949 do 1959. 1955 je bil vabljeni profesor na Waynski državni univerzi (Detroit). Po 1960, ko je neprostovoljno zapustil vodenje IJS, je bil leto dni vodja fizikalnega inštituta in profesor fizike na Tehniški univerzi v Münchnu. Od 1961 do 1973 je delal na Univerzi Duke (Severna Karolina) in bil direktor Laboratorija Camilla Dreyfusa, kjer se je ukvarjal s fiziko in kemijo osno orientiranih polimerov. V letih 1973 – 1983 je delal kot pomočnik šefa za polimere v Državnem uradu za standarde v Washingtonu.
• Pičman Lovro
  Diplomiral je 1954 iz matematike in fizike na Prirodoslovno-matematični fakulteti v Ljubljani in doktoriral 1973 na Univerzi v Zagrebu. Od 1957 je delal na Inštitutu Jožef Stefan 1967 je bil izvoljen za izrednega, 1978 za rednega profesorja Oddelka za fiziko Fakultete za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani.  Veliko je delal na tujih univerzah in znanstvenih ustanovah: 1957-59 v Koebenhavnu, 1964 na univerzah Maryland in Wisconsin, 1965 v Saclayu (Francija) in v Helsinkih, 1966 v Madrasu (Indija), 1967 v Parizu, 1969 v Edmontonu.
• Pintar Milan Mik
  Leta 1952 je začel študij fizike na Tehniški fakulteti univerze v Ljubljani. Za infrardečo spektroskopijo je skupaj z R. Blincem dobil študentsko Prešernovo nagrado. Leta 1958 se je zaposlil na inštitutu Jožef Stefan in začel raziskovati feroelektrike z vodikovo vezjo. Leta 1966 je doktoriral iz NMR študije strukture in dinamike feroelektrikov. Konec 1967 je sprejel mesto profesorja na univerzi Waterloo (Ontario). Laboratorij te univerze se je razvil v vodilni za NMR v Kanadi. Pri profesorju Pintarju se je izšolalo 15 doktorandov. Od 1986 naprej je bil znanstveni svetnik laboratorija za magnetno resonanco Odseka za fiziko trdne snovi na IJS.
• Pirc Raša
  Diplomiral je 1963 in doktoriral 1968 na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani. Od 1963 je zaposlen na Inštitutu Jožef Stefan. 1971 se je izpopolnjeval na Tehniški visoki šoli v Münchnu, 1972-74 na Univerzi Utah v Salt Lake Cityju, 1974 na Univerzi Cornell v Ithaci. Od 1988 je redni profesor na oddelku za fiziko sedanje Fakultete za matematiko in fiziko v Ljubljani. Bil je gostujoči profesor na univerzi V Sao Paulu v Braziliji, 1977, in na univerzi v Saarbrücknu, 1981-82, 1984-85, 1987-88.
  Institut "Jozef Stefan"
  
  
  (vir: Institut "Jozef Stefan")
• Poberaj Savo
  Diplomiral je 1955 na Tehniški fakulteti v Ljubljani in doktoriral 1959 na Naravoslovni fakulteti v Ljubljani.  1956 se je zaposlil na Inštitutu Jožef Stefan in delal na področju mikrovalovne tehnike, kjer ima priznan 1 patent, in fizike trdne snovi. Izdelal je prvi merilnik za elektronsko paramagnetno resonanco in z njim meril sevalne poškodbe v trdnih snoveh. Občutljivost merjenja s paramagnetno resonanco je še naprej izboljševal. Na področju fizike plazme je preučeval nelinearne pojave in turbulence in skupaj z I. Grabcem med prvimi izmeril korelacijsko funkcijo. Na IJS je ustanovil laboratorij za raziskovanje plazme. 1971 je postal izredni, 1975 redni profesor fizike na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani. Objavil je 13 znanstvenih in strokovnih člankov.
• Potokar Milan
  Diplomiral je 1964 in doktoriral 1974 na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani. 1964 se je zaposlil na Inštitutu Jožef Stefan, kjer je kasneje postal višji znanstveni sodelavec. 1976-78 se je izpopolnjeval na Univerzi Stanford , Univerzi Gainsville na Floridi ter Univerzi Durham v Severni Karolini, po 1985 na Univerzi v Mainzu.
• Pregl Gvido
  Diplomiral je 1959 in doktoriral 1969 na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani. 1960 se je zaposlil na Inštitutu Jožef Stefan, kjer je od 1973 bil vodja oddelka za pogon reaktorja. Fiziko je najprej predaval na Medicinski fakulteti in Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani. 1976 je začel predavati fiziko na Visoki tehniški šoli v Mariboru. Od 1986 je tam redni profesor. 1985 in naprej je predaval radiacijsko in reaktorsko tehniko na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani. Raziskoval je področje nevtronske spektrometrije, spektrometrije gama in nevtronske radiografije. Objavil je 14 znanstvenih člankov v mednarodnih fizikalnih revijah.
• Prelovšek Peter
  Diplomiral je 1970 na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani in tu 1975 doktoriral. Od 1971 dela na Inštitutu  Jožef Stefan. 1986-94 je bil vodja oddelka za teoretično fiziko. Od 1974 predava na oddelku za fiziko sedanje Fakultete za matematiko in fiziko, od 1989 kot redni profesor.  Strokovno se je izpopolnjeval na Tehniški univerzi v Münchnu, 1977-78, bil je večkrat gostujoči profesor na Tehniški visoki šoli v Zürichu, 1982, 1987-88, 1992, svetovalec pri Državnem laboratoriju v Los Alamosu, 1987, in gostujoči predavatelj na Visoki tehniški šoli v Lausanni, 1992. Sam ali s sodelavci je v mednarodnih fizikalnih revijah objavil več kot 100 člankov s področja trdnih snovi, faznih prehodov v feroelektrikih, inkomenzurabilnih struktur, koreliranih elektronov in visokotemperaturnih superprevodnikov. Za raziskave v teoriji inkomenzurabilnih  sistemov je 1985 prejel Kidričevo nagrado.
• Seliger Janez
  Diplomiral je 1971 in doktoriral 1974 na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani. 1971 se je zaposlil na Inštitutu Jožef Stefan, 1972 pa na FNT, kjer je bil 1987 izvoljen za rednega profesorja. 1978 je gostoval na Visoki tehniški šoli v Zürichu.
• Šmigoc Helena
  Doktorirala je na isti fakulteti 2004 z disertacijo Lastnosti spektra nenegativnih matrik, mentor je bil Matjaž Omladič. Naslednje študijsko leto 2004-2005 je bila postdoktorska raziskovalka na Hamilton Institute, NUI Maynooth, Irska, potem, 2005-2007, postdoktorska raziskovalka na University College Dublin, Irska. Na University College Dublin, natančneje na School of Mathematical Science, tudi poučuje kot predavateljica.
  Ženske v znanosti z umetnostjo | Institut "Jožef Stefan"
  Univerza v Dublinu
• Stefan Jožef
  Jožef Stefan
  1845 je v Celovcu začel obiskovati gimnazijo. Slovenščino je poučeval A. Janežič, fiziko K. Robida. V literarnem krožku je sodeloval tudi Stefan. Z dodatnim študijem je presegel srednješolsko znanje matematike in fizike in maturiral kot najboljši. 1853 je začel študirati na Dunaju matematiko in fiziko na Filozofski fakulteti. Poslušal je tudi jezikoslovna predavanja F. Miklošiča. Do 1958 je nadaljeval z literarnim udejstvovanjem, začetim v gimnaziji. Pesmi so bile zelo raznolike in jih je objavljal v več slovenskih časopisih. Objavil je okrog 20 proznih sestavkov s skupnim naslovom Naturoznanske izkušnje in  z njimi utemeljil slovensko poljudnoznanstveno izrazoslovje. 1855 je za 3 leta prehitel Levstikov literarni program, načrtoval je tudi, v nasprotju npr. s F. Levstikom,  slovensko poučno pisanje. Navduševal se je za še dalekosežnejše literarne načrte. Po 1859 je literaturo popolnoma opustil in tudi nehal objavljati v slovenščini.
  1857 je opravil profesorski izpit iz matematike in fizike. Začel je poučevati na eni od dunajskih realk. Istočasno je predaval študentom farmacije eksperimentalno fiziko. 1858 je študij dokončal z doktoratom. Konec 1957 je v dunajski Akademiji znanosti predaval o absorpciji plinov. Opazil ga je prof. fiziologije C. Ludwig in ga povabil k sodelovanju v laboratoriju. O skupnih rezultatih sta poročala naslednje leto. Prof. fiziologije E. W. Brücke je 1860 podprl Stefanovo kandidaturo za dopisnega člana Akademije. Na Filozofski fakulteti so ustanovili novo profesorsko mesto, ki ga je 1863 zasedel Stefan. Bil je najmlajši redni profesor v Avstriji. 1865 je postal še direktor fizikalnega inštituta Filozofske fakultete in redni član Akademije znanosti.
  
  Najprej je poučeval mehaniko in optiko in 1865 za raziskave na teh področjih dobil Liebnovo nagrado. Kasneje se je bolj posvečal elektriki. S termodinamiko se je ukvarjal v vseh obdobjih. Prvi je uspešno izmeril prevajanje toplote v plinih. Izdelal je diatermometer in 1872 izmeril toplotno prevodnost zraka. Prepričal se je, da toplotna prevodnost plinov ni odvisna od tlaka in tako prvi v Evropi potrdil Maxwellovo kinetično teorijo plinov. Začel je raziskovati, kako segreta telesa oddajajo toploto s sevanjem. Od 1817 je bilo v rabi Dulong-Petitovo pravilo, iz katerega pa so izračunali nenavadno nizko temperaturo Sončevega površja. Uporabil je rezultate Tyndallovih meritev in se prepričal, da se ti ujemajo s Stefanovimi predvidevanji o sorazmerju s četrto potenco temperature. Ta ugotovitev iz leta 1879 ima ime po njem – Stefanov zakon. Temperatura Sončevega površja, malo manj kot 6000 K, izračunana iz Stefanovega zakona, je bila veliko sprejemljivejša od »prejšnje«.
  
  V optiki je raziskoval interferenco, dvojni lom in polarizacijo. Proučeval je izhlapevanje in difuzijo plinov. Stefanov tok je teoretični prispevek k spoznanjem o nastajanju kapljic in kristalčkov vode, to uporabljajo meteorologi. Izračunal je hitrost debeljenja plasti ledu na vodi.
  
  Večinoma v poročilih dunajske Akademije znanosti je objavil okrog 80 znanstvenih člankov. V študijskem letu 1869/60 je bil dekan Filozofske fakultete, 1876/77 pa rektor Univerze. 1875-85 je bil tajnik matematično-naravoslovnega razreda Akademije znanosti. 1872 je bil član komisije za mere in je pripravil prehod na metrski sistem, vpeljan 1876. 1883-86 je bil prvi predsednik na novoustanovljenega Elektrotehniškega društva. Za uspešno elektrotehniško razstavo 1883 je bil odlikovan z redom železne krone 3. stopnje, kar mu je dovoljevalo prevzem plemiškega naslova, česar pa  J. Stefan ni želel uveljavljati. 1885 je predsedoval mednarodni konferenci na Dunaju za določitev normalnega tona. 1885 je postal dosmrtni predsednik Akademije znanosti. Bil je še član Kraljevega društva v Uppsali, Kraljeve akademije v Münchnu in Fizikalnomedicinskega društva v Würzburgu.
  Dunajska fizikalna šola si je z Jožefom Stefanom, njegovim sodobnikom  J. J. Loschmidtom in Stefanovim učencem L. Boltzmannom pridobila svetovni ugled.
  
  (Vir: Enciklopedija Slovenije, 12. zvezek, Ljubljana 1998, str. 299, 300, Stefan, Jožef, avtorja J. Strnad, S. Sitar)
• Stepišnik Janez
  Diplomiral je 1964 in doktoriral 1971 na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani. Izpopolnjeval se je na univerzi Washington v Seatlu. Najprej je delal v Iskrinih razvojnih laboratorijih in kot raziskovalec na Inštitutu Jožef Stefan, 1963-70, nato na FNT, od 1986 kot redni profesor. 1994-95 je bil gostujoči profesor na univerzi Massey v Palmerston North na Novi Zelandiji. Raziskoval je magnetno resonanco, ultrazvok, fiziko trdne snovi in kapljevin, metode in tehnike fizikalnih eksperimentov.
• Strnad Janez
  Diplomiral je 1957 in 1963 doktoriral iz jedrske fizike na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani. 1958 se je zaposlil na Inštitutu Jožef Stefan in tu sodeloval do 1993. Od 1959 je delal tudi na FNT, 1974 je bil izvoljen za rednega profesorja. Izpopolnjeval se je na Inštitutu za teoretično fiziko univerze v Heidelbergu, 1960-61. Sodeloval je z inštitutom za didaktiko fizike univerze v Giessnu v Nemčiji. Pri poučevanju fizike se je zlasti ukvarjal z vprašanji pouka kvantne fizike in teorije relativnosti. O tem sta on in W. Kuhn izdala knjigo Quantenfeldtheorie. Photonen und ihre Deutung, Braunschweig, Wiesbaden, 1995. V angleščini ali nemščini je objavil več kot 100 znanstvenih in strokovnih člankov. V Obzorniku za matematiko in fiziko, Proteusu, Preseku je objavil več kot 500 strokovnih in poljudnih člankov in več kot 200 poljudnih člankov v Delu in Dnevniku. Natančnejše število je težko zapisati tudi zato, ker »izpod njegovega peresa« stalno izhajajo novi.
• Svetina Saša
  Na oddelku za fiziko Fakultete za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani je 1959 diplomiral, 1965 doktoriral. 1966-68 se je izpopolnjeval v Buffalu (ZDA) in na univerzah v Nemčiji. Zaposlil se je 1960 na FNT, bil znanstveni sodelavec Odseka za teoretično fiziko Inštituta Jožef Stefan. 1972 je postal predstojnik Inštituta za biofiziko Medicinske fakultete v Ljubljani, od 1983 je redni profesor za biofiziko. Sodeluje tudi na raziskavah pri IJS. Od 1995 je dopisni član SAZU.
• Tadić Bosiljka
  Diplomirala je 1974 in doktorirala 1980 na Prirodoslovno-matematični fakulteti v Beogradu. V letih 1975-86 je delala na Inštitutu za fiziko v Beogradu in poučevala na univerzi v Podgorici (tedaj Titogradu). Od 1986 je zaposlena na Inštitutu Jožef Stefan v Ljubljani. Izpopolnjevala se je na univerzah v Parizu, Budimpešti, Saarbrücknu, Münchnu, večkrat je bila gostujoča znanstvenica na univerzi v Duisburgu, 1991-92, 1994-98.
• Trampuž Cveto
  Diplomiral je 1966 na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani. Od 1957 je delal na Inštitutu Jožef Stefan, tudi kot v. d. direktorja Republiškega računskega centra. Izpopolnjeval se je v Beogradu, Belinu, Koebenhavnu, Varšavi in na Dunaju. 1970-96 je bil zaposlen na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, najdalj kot predstojnik računalniškega centra. Bil je med prvimi računalnikarji v Sloveniji, na FDV pa je v družboslovje uvajal računalniško podprte matematične in statistične metode. Zaslužen je bil za ustanovitev študijske smeri družboslovna informatika. Skupaj s sodelavci je objavil okrog 30 znanstvenih in strokovnih člankov.

© Stanislav Pirnat, 2012 - 2016.

Predloge, dopolnitve in popravke lahko pošljete na stanislav@stanislavpirnat.si.

To delo je ponujeno pod Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco.