Josip Plemelj
(Bled, 11. decembra 1873 – Ljubljana, 22. maja 1967)
Matematiko je od 1894 študiral na Filozofski fakulteti na Dunaju in tu 1898 doktoriral z disertacijo s področja diferencialnih enačb. V Berlinu je nadaljeval študij (1899/99) pri F. G. Frobeniusu in L. Fuchsu in v Göttingenu (1900/01) pri C. F. Kleinu in D. Hilbertu. 1902 je postal privatni docent na dunajski univerzi, 1906 asistent na tehniški visoki šoli, 1907 izredni in 1908 redni profesor univerze v Černovicah (Ukrajina), 1912/13 je bil dekan fakultete. Zaradi politične nezanesljivosti je bil 1917 prisilno preseljen na Moravsko. Po koncu 1. svetovne vojne je bil v Ljubljani pri Deželni vladi za Slovenijo član univerzitetne komisije in tako med ustanovitelji Univerze. 1919 je bil imenovan za rednega profesorja matematike na Filozofski fakulteti. Bil je prvi rektor Univerze v Ljubljani 1919/20. Poučeval je matematiko vse do 1957.
Glavna področja njegovega raziskovanja so bila diferencialne in integralne enačbe, teorija potenciala in teorija analitičnih funkcij. Med študijem v Göttingenu je skupaj s tamkajšnimi matematiki študiral linearne integralske enačbe. Objavil je več razprav, ki so pritegnile pozornost pomembnih matematikov. Integralne enačbe je uspešno uporabljal v teoriji potenciala. V Leipzigu je 1911 izšlo delo Potentialtheoretische Untersuchungen, istega leta nagrajeno z nagrado Znanstvenega društva kneza Jablonowskega. Največji Plemljev matematični dosežek je izvirna in preprosta rešitev Riemannovega problema o obstoju diferencialne enačbe z dano monodromijsko grupo; objavljena je bila v razpravi Riemannsche Funktionenscharen mit gegebener Monodromiegruppe v Monatshefte für Mathematik und Physik, Dunaj 1908. Pri reševanju so mu pomagale formule o robnih vrednostih holomorfnih funkcij, kasneje imenovane Plemljeve formule, ki jih je odkril malo prej. Iz njegovih metod pri reševanju Riemannovega problema se je razvila teorija singularnih integralnih enačb. Pomembni so tudi Plemljevi prispevki k teoriji analitičnih funkcij pri reševanju problema uniformizacije algebraičnih funkcij in pri formulaciji izreka o analitičnem raztegu slik ter razprave v algebri in teoriji števil.
Plemljev prihod v Ljubljano 1919 je bil zelo pomemben za razvoj matematike v Sloveniji. Vzgojil je številne generacije matematikov, učiteljev matematike, inženirjev. Po 2. svetovni vojni so v Delih SAZU izšle Teorija analitičnih funkcij, 1953, Diferencialne in integralne enačbe. Teorija in uporaba, 1960, Algebra in teorija števil, 1962. Zadnje delo Problems in the Sense of Riemann and Klein (New York, London, Sydney, 1964) obravnava probleme, s katerimi se je Plemelj največ ukvarjal. Plemljeva bibliografija obsega 30 znanstvenih razprav v različnih matematičnih revijah. Bil je redni član SAZU od ustanovitve 1938 naprej, dopisni član JAZU v Zagrebu, srbske akademije znanosti v Beogradu, bavarske akademije znanosti v Münchnu. Je častni doktor Univerze v Ljubljani.
(Vir: Enciklopedija Slovenije, 8. zvezek, Ljubljana 1994, str. 402, 403, geslo Plemelj, Josip, avtor Ivan Vidav)
