Niko Prijatelj

(Ljubljana, 31. januar 1922 – Ljubljana, julij 2003)

Po maturi 1940 se je vpisal na Filozofsko fakulteto na matematiko s fiziko in filozofijo. Diplomiral je 1946. Na srednjih šolah je poučeval do 1957, ko je bil sprejet na eno od asistentskih mest na oddelku za matematiko. Po polletnem izpopolnjevanju na inštitutu H. Poincare je 1961 promoviral za doktorja matematike. Predmeta Elementarna matematika in Elementarna matematika z metodiko je na Višji pedagoški šoli in na oddelku za matematiko ljubljanske univerze poučeval že pred doktoratom, kasneje na oddelku za matematiko Matematiko (oziroma Analizo) 1 in 2 ter Teorijo množic, Osnove topologije, Osnove matematike. Njegova predavanja so bila virtuozna in navdušujoča, v njih je znal izraziti vso svojo zaljubljenost v matematiko, zato je bil nadvse dobrodošel predavatelj ne le med študenti, ampak tudi med drugimi, zelo različnimi, k matematiki nagnjenimi poslušalci.

V slovensko matematično zgodovino se je zapisal predvsem z deloma, ki obravnavata matematično logiko in osnove matematike, Matematične strukture v 3 delih in Osnove matematične logike v 3 delih.

Od vodstvenih del je posebej pomembno triletno direktorstvo oddelka za matematiko Instituta za matematiko, fiziko in mehaniko v času, ko se je gradila nova stavba sedanje Fakultete za matematiko in fiziko.

Profesor Prijatelj je bil vzor razumnika in osebnosti, ki daleč presega okvir svoje stroke ter pričevalec resnice, da je človekovo življenje v skladu s notranjim moralnim zakonom ena od najvišjih vrednot, pa tudi privlačen pozitiven zgled za njegovo bližnjo in širšo okolico.

(Vir: OMF, 50 (2003), str. 153 – 155, E. Kramar, T. Pisanski, J. Vrabec: Profesorju Niku Prijatelju v slovo.)

Opis:	`Matematik, učitelj matematike.`
Ključne besede	`Matematik, učitelj matematike`

Predloge, dopolnitve in popravke lahko pošljete na stanislav@stanislavpirnat.si.

To delo je ponujeno pod Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco.