Pavel Kunaver

(Ljubljana, 19. decembra 1889 – 19. aprila 1988)

Učitelj, jamar, astronom, pisec.

1913-1914 je končal učiteljsko akademijo na Dunaju, študij geografije na dunajski univerzi je poslušal izredno. 1919-29 je poučeval geografijo na meščanski šoli, 1945-61 na klasični gimnaziji in nato do 1970 astronomijo na gimnaziji; 1929-45 je bil ravnatelj in učitelj meščanske šole, vse v Ljubljani. Trojica P. Kunaver, I. Michler,I.  Kovač je prva brez vodnika preplezala Slovensko smer v Severni triglavski steni. 1910 je bil med ustanovitelji Društva za raziskovanje jam. Z raziskovanjem jam je 1915-16 skupaj z Ivanom Michlerjem nadaljeval »po vojaški dolžnosti« v zaledju soške fronte. Med 1920 in 1940 je vodil skavte, po 2. svetovni vojni tabornike. Od 1939 (in naprej več kot 40 let) je opravljal redna astronomska opazovanja Sonca, natančneje sončnih peg. Na 3 ljubljanskih gimnazijah je ustanovil šolske opazovalnice in k opazovanju neba in zvezd spodbujal dijake.

1921 je objavil prvi slovenski gorniški priročnik Na planine!, 1922 prvo slovensko strokovno knjigo o krasu Kraški svet in njegovi pojavi.  Znani poljudni astronomski knjigi sta Sprehodi po nebu, 1944, in Pravljica in resnica o zvezdah, 1981. Vsega skupaj je napisal 36 knjig, od tega nekaj prevodov in več 100 strokovnih in poljudnih člankov iz krasoslovja, astronomije, geografije, planinstva, taborništva.

V prostem času se je ukvarjal tudi s krajinskim slikarstvom, posebej z akvareli.

Odlikovan je bil s srebrnim križcem za zasluge s krono. Prejel je Žagarjevo nagrado.

Mnogi njegovi nekdanji dijaki, starejši ljudje, se ga spominjajo kot vzornega, zelo navdušujočega učitelja, ki je privzgajal tudi občudovanje in spoštovanje Stvarstva in občutek za transcendentno.

(Vir: Enciklopedija Slovenije, 6. zvezek, Ljubljana 1992, str. 74, Kunaver, Pavel, avtor J. Kunaver)