Anton Peterlin

(Ljubljana, 25. september 1908 – 24. avgust 1993)

Fizik. Prvi direktor IJS. Med najpomembnejšimi raziskovalci velemolekul.

Oče Antona Peterlina je bil srednješolski profesor, učenec Jožefa Stefana.

Na Univerzi v Ljubljani je 1930 diplomiral iz matematike in fizike. Naslednje leto je bil asistent na fizikalnem inštitutu tehniške fakultete. Na Dunaju se je izpopolnjeval v rentgenskem preiskovanju kristalne strukture. V letu 1936/37 je na ljubljanski univerzi prvič predaval splošno fiziko. V Berlinu je 1938 dokončal doktorski študij na Humboldtovi univerzi z odlično oceno (summa cum laude),naslov disertacije je bil Viskoznost razredčene raztopine sferoidov. 1939 je postal docent za fiziko v Ljubljani. Med 2. svetovno vojno je bil večkrat zaprt. Izredni profesor je postal 1945, od 1946 do 1960 je bil redni profesor fizike. Institut SAZU za fiziko, kasnejši IJS, je vodil od 1949 do 1959. 1955 je bil vabljeni profesor na Waynski državni univerzi (Detroit). Po 1960, ko je neprostovoljno zapustil vodenje IJS, je bil leto dni vodja fizikalnega inštituta in profesor fizike na Tehniški univerzi v Münchnu. Od 1961 do 1973 je delal na Univerzi Duke (Severna Karolina) in bil direktor Laboratorija Camilla Dreyfusa, kjer se je ukvarjal s fiziko in kemijo osno orientiranih polimerov. V letih 1973 – 1983 je delal kot pomočnik šefa za polimere v Državnem uradu za standarde v Washingtonu.

Prvi je na ljubljanski univerzi vzpostavil zvezo z mednarodnim fizikalnim raziskovanjem in uveljavil stališče, naj veljajo za ocenjevanje naravoslovnih znanosti  v Sloveniji enaka pravila, kot jih poznajo najrazvitejše države. Takratni njegovi kriteriji, da ima naravoslovna dejavnost  vrednost  šele, ko je priznano v svetovni raziskovalni skupnosti, so se k sreči in tudi zaradi njegove avtoritete, obdržali do današnjega dne.

S svojimi dosežki v raziskovanju velikih molekul in polimerov je postal svetovno znan. Raziskoval je nadmolekularne strukture in lastnosti sintetičnih vlaken pri oblikovanju in plastični deformaciji ter razvil mikrofibrilarni model vlaknate strukture. Izdelal je teorijo pretrga in plastične deformacije delno kristaliničnih, orientiranih polimerov.  Od 1946 je bil dopisni član, od 1949 naprej redni član SAZU, od 1973 član newyorške, od 1974 član washingtonske akademije znanosti, od 1979 dopisni član avstrijske akademije znanosti.  Je avtor ali soavtor malo manj kot 400 znanstvenih člankov, iz svoje ožje stroke, ter 80 poljudnoznastvenih, najrazličnejših. Bil je urednik ali član uredništva več znanstvenih, pa tudi poljudnoznanstvenih revij (Proteus 1945 – 1947, Macromolecular Review, Makromolekulare Chemie in Polimer).

1970 je dobil Binghamovo medaljo reološkega združenja, 1972 je dobil Fordovo nagrado Ameriškega fizikalnega društva, 1985 Kidričevo nagrado za življenjsko delo.  Imenovan je bil za častnega doktorja univerz v Mainzu in v Ljubljani. Bil je častni član Društva matematikov, fizikov in astronomov Slovenije.

(Vir: [1] Enciklopedija Slovenije, 8. zvezek, 1994, str. 322, 323,  Peterlin, Anton, avtor Janez Strnad,
[2] OMF 2003, str. 80-82, In memoriam akademiku prof. dr. Antonu Peterlinu, avtor Franc Cvelbar)