Iskanje po izrazu fizik:

• Biografski koledar
  Biografski koledar slovenskih matematikov, fizikov, astronomov
• Adlešič Miroslav
  Profesor fizike.
  Diplomiral je 1930 na filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani iz fizike, fizikalne kemije , matematike in mineralogije. Nad 35 let je poučeval v srednjih šolah, največ na I. gimnaziji v Ljubljani, eno leto (1935(?)) na gimnaziji v Celju. Od 1961 je predaval na fakultetah in glasbeni akademiji eksperimentalno fiziko, biofiziko, ergonomijo, glasbeno akustiko. Priznan je kot strokovnjak na področju akustike in barv. O tem je napisal obsežni monografiji: Svet svetlobe in barv, 1957, Svet zvoka in glasbe, 1964.
  
  Je avtor učbenikov: Fizika za višje razrede srednjih šol, 1939, Fizika za nižje razrede srednjih šol, 1947.
  
  Njegovi sta tudi deli: Naravoznanstvo in svetovni nazor, 1939, Od mehanike do elektronike, 1952.
• Ahlin France
  Matematik, fizik, učitelj matematike in fizike.
  
  Diplomiral je 1929 na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Poučeval je na srednjih šolah v Banjaluki, Kranju, Novem mestu in Ljubljani. 1945-48 je bil ravnatelj I. gimnazije v Ljubljani, dve leti inšpektor na Ministrstvu za prosveto, nato profesor matematike in fizike na Višji pedagoški šoli. 1960 je postal višji predavatelj na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo. Predaval je osnovni tečaj fizike za več oddelkov tehniških fakultet  in poučeval metodiko pouka fizike. Bil je soavtor (s F. Jeranom in O. Sajovicem) učbenikov za srednjo šolo za trigonometrijo in za analitično geometrijo v ravnini. Pisal je v Obzornik za matematiko in fiziko in v Nastavo matematike i fizike.
  
  (Vir: Enciklopedija Slovenije, 1. zvezek, Ljubljana, 1987, str. 26, Ahlin, France)
  Povezave
• Ambschell Anton
  Fizik, matematik. Bil je jezuit in profesor na ljubljanskem jezuitskem kolegiju.
  V jezuitski red je bil sprejet 1768. Od 1773 je bil profesor fizike na ljubljanskem jezuitskem liceju. Ko je bil 1785 rektor, je bil odstavljen zaradi nepravilnega ravnanja z nekom iz profesorskega zbora. Od 1785 do 1804 je bil profesor fizike in mehanike na dunajski univerzi in od 1809 do smrti lektor in kanonik v Bratislavi.
  
  Dela: Dissertatio de aquae aliorumque nonnullorum fluidorum elasticitate, Ljubljana 1778, Dissertatio de centro gravitatis (in subsidium suorum discipulorum), Ljubljana 1779, Dissertatio de motu, Ljubljana 1780, Predigt an dem Festtage des hl. Antonius von Padua, gehalten zu Laibach in Krain, 1782, Dunaj, Anfangsgründe der allgemeinen auf Erscheinungen und Versuche gebauten Naturlehre, I – VI, Dunaj 1791-93, Elementa matheseos, Dunaj, 1897-10, Elementa physicae e phaenomenis e experimentis deductae, Dunaj 1807. Deli o naravoslovju oziroma fiziki, »izvedeni iz opazovanj in poskusov«, pa tudi prvo navedeno delo, potrjujejo, da je bil Anton Ambschel spreten in sodoben eksperimentator. Merjenje npr. stisljivosti vode, mu ni predstavljalo nobene težave.
• Andrée Leopold
  Učitelj matematike in fizike.
  Diplomiral je 1906 na Filozofski fakulteti na Dunaju. Poučeval je matematiko in fiziko na srednjih šolah v Ljubljani, 1906-12 in 1914-46, in Idriji, 1912-14. S knjigami in predavanji je populariziral radioamaterstvo, posebno med učitelji. Po vzpostavitvi Radia Ljubljana je 1931 spodbudil prvo šoli namenjeno radijsko oddajo.
• Batagelj Vladimir
  Zaposlen je na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani, kjer je profesor diskretne in računalniške matematike, ter na Inštitutu za matematiko, fiziko in mehaniko na oddelku za teoretično računalništvo. Poučuje od 1995 naprej. Seznam predmetov za študijsko leto 2009/2010: Programiranje 1, Programiranje 2, Diskretna matematika, IT v analizi podatkov, Analiza omrežij, Optimizacija, Učenje z računalnikom.
  
  Fakulteta za matematiko in fiziko
  (vir: Fakulteta za matematiko in fiziko)
• Bauer Andrej
  Matematik. Je izredni profesor na Fakulteti za matematiko in fiziko. Področje dela so osnove matematike in teoretično računalništvo.
  Je izredni profesor na Fakulteti za matematiko in fiziko za predmete Računalništvo 1, Računalništvo, Teorija programskih jezikov. Mentorstvo diplomskih nalog je možno iz področij: logika, teorija izračunljivosti, teorija množic, teorija kategorij, intuicijonistična in konstruktivna matematika, izračunljiva topologija in analiza, programski jeziki.
  Fakulteta za matematiko in fiziko
  (vir: Fakulteta za matematiko in fiziko)
• Belar Albin
  Naravoslovec, fizik, seizmolog.
  Diplomiral je na dunajski univerzi iz kemije in naravoslovnih znanosti in doktoriral iz fizikalnih znanosti na Univerzi v Grazu.  1890 – 1896 je bil asistent na mornarski akademiji na Reki, od 1896 – 1908 profesor na realki v Ljubljani. Inovatorsko je opremil kemijski laboratorij. 1897, dve leti po ljubljanskem potresu, je ustanovil seizmološko opazovalnico, prvo v Avstro-Ogrski. 1908 – 10 je sodeloval pri ustanavljanju seizmološkega zavoda na Tašmajdanu v Beogradu. Izumil in izdelal je vrsto instrumentov za opazovanje in merjenje potresov. Na Vršeh nad Vintgarjem je 1923 uredil geofizikalni observatorij. Po prvi svetovni vojni je bil zaradi očitanega mu germanofilstva (»nemškutarstva«) nezaželen.
• Bezjak France
  Diplomiral je 1933 na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz matematike in fizike. V letih 1934-60 je poučeval matematiko na srednjih šolah v Sinju, Mariboru in Užicu. Izvoljen je bil za izrednega profesorja matematike na Višji tehniški šoli v Mariboru in je tam predaval matematiko 1960-80. Napisal je več izdaj učbenika Matematika, Osnove diferencialnega in integralnega računa, Maribor 1975.
• Blinc Robert
  Fizik.
  Diplomiral je 1958 in doktoriral 1959 na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani. Izpopolnjeval se je 1959-60 v ZDA. Postal je znanstveni sodelavec IJS in honorarni docent na »matični« fakulteti, kjer je bil potem 1965 izvoljen za izrednega in 1970 za rednega profesorja fizike. Bil je gostujoči profesor  na Washingtonovi univerzi v Seatlu (1965/66, 1968/69), na züriški (1975 in 1982), na Univerzi Belo Horizonte v Braziliji (1978) ter znanstveni sodelavec Argonne National Laboratory v ZDA. Bil je predsednik Raziskovalne skupnosti Slovenije 1971-74, 1976/77 dekan Fakultete za naravoslovje in tehnologijo.
  Njegovo raziskovalno delo je fizika trdne snovi, natančneje feroelektrikov, z jedrsko in elektronsko spinsko resonanco. Od 1976 je redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti in od 1980 podpredsednik, dopisni član Saške akademije znanosti, član Newyorške akademije znanosti. Je član mednarodnih uredniških odborov revij Ferroelectrics, Ferroelectrics Letters, Chemical Physics, Physics(Section B), Phase Transition, Bulletin of Magnetic Resonance, Molecular Crystals, Liquid Crystals. Prejel je  nagrado Mednarodne unije za magnetno resonanco, nagrado AVNOJ-a 1978 in dvakrat Kidričevo nagrado, skupaj s sodelavci (1961, 1975).
• Bohte Zvonimir
  Diplomiral je 1957 na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo Univerze v Ljubljani, 1971 je doktoriral. Strokovno se je izpopolnjeval v Köbenhavnu in Londonu. 1977je postal izredni, 1982 redni profesor na ljubljanski univerzi, predaval pa je tudi na Univerzi v Zagrebu. 1965-68 je bil predstojnik računskega centra Univerze, 1972-74 predstojnik matematičnega oddelka, od 1982 direktor Inštituta za matematiko, fiziko in mehaniko.
• Borštnik Branko
  Fizik.
  Diplomiral je 1968 in 1974 doktoriral na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo Univerze v Ljubljani. Izpopolnjeval se je v Grenoblu 1974 in Münchnu 1981. 1968-74 je bil raziskovalec na Kemijskem inštitutu Boris Kidrič. Od 1982 je izredni profesor na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo. Napisal je znanstvene članke in dela s področja kemijske fizike, iz elektronske strukture molekul, interpretacije infrardečih spektrov, statistične mehanike tekočin in evolucije proteinov.
• Brešar Matej
  Je sin matematika Franceta Brešarja. Maturiral je 1982 na II. gimnaziji v Mariboru. Po diplomi na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo Univerze v Ljubljani 1987 se je zaposlil na Inštitutu za matematiko, fiziko in mehaniko v Ljubljani. Doktoriral je 1990 pod mentorstvom Josa Vukmana  z disertacijo Odvajanja, homomorfizmi in sorodne preslikave na kolobarjih in Banachovih algebrah. Istega leta je postal visokošolski učitelj na Odseku za matematiko Pedagoške fakultete v Mariboru. Bil je mentor 63 diplomskih nalog, 6 magistrskih del in 4 doktorskih disertacij. Po tem letu je večinoma zaposlen na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani, na IMFM vodi raziskovalno skupino Algebre in kolobarji.
• Breskvar Silvo
  Učitelj matematike in fizike. Astronom. Poučeval je matematiko in fiziko na srednjih šolah in populariziral astronomijo.
  
  Na ljubljanski realki (v monumentalni stavbi sedanje Srednje šola za elektriko in elektroniko v Vegovi ulici) je maturiral z odliko. Diplomiral je 1926 na oddelku za matematiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani iz matematike in fizike. Od jeseni 1927 do jeseni 1945 je poučeval na njemu znani realki. Vmes, med poletnimi počitnicami 1939, se je v eksperimentih pri pouku fizike izpopolnjeval pri nemški firmi Phywe. Kasneje je poučeval na več šolah, kamor ga je pač šolska oblast z dekreti prestavljala, na gimnaziji v Domžalah, na gimnaziji na Jesenicah, od 1950 do svoje zadnje šolske ure 27. decembra 1968 na Srednji tehnični šoli v Ljubljani.
  
  Napisal je več člankov za Enciklopedijo Jugoslavije. V astronomski in naravoslovni terminologiji je sodeloval pri SAZU in pri Inštitutu za slovenski jezik. Napisal je učbenik Fizika za meščanske šole, 1939. Skupaj s S. Uršičem je pripravil priročnik za srednje šole Vega, matematične in druge tabele in obrazci, 1962. Prevedel je Whitrow: Vesolje, 1966.
• Brudar Božidar
  Fizik.
  Diplomiral je 1963 na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani, doktoriral 1977 na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani.  Zaposlil se je v raziskovalnem oddelku Železarne Jesenice. Ukvarja se z uporabo metod matematične fizike v raziskovalnem in praktičnem delu v metalurgiji. Obdeloval je matematične modele tehnoloških procesov, ogrevanja in ohlajevanja jekla, strjevanje ulitkov in drugega. Objavil je več raziskovalnih in strokovnih člankov.
• Čadež Andrej
  Fizik, astrofizik.
  
  Diplomiral je 1965 iz tehniške fizike na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani, nadaljeval študij na univerzi Severne Karoline v Chapel Hillu in tam 1971 doktoriral iz splošne teorije relativnosti. Napisal je več razprav iz relativnostne astrofizike in fizike in jih objavil v različnih fizikalnih revijah. V astronomiji se je izpopolnjeval na observatorijih v Parizu, Oxfordu in drugod. Od 1982 je bil izredni profesor astronomije in astrofizike na sedanji Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani, od 1986 redni profesor. Več let je skrbel za razvoj observatorija na Golovcu. Ukvarjal se je tudi z meritvami gravimetrije oziroma določanja morebitnega spreminjanja gravitacijske konstante.
  
  (Vir: Enciklopedija Slovenije, 2. zvezek, Ljubljana 1988, str. 90, Čadež, Andrej)
  Povezave
  
  Wikipedija
  Fakulteta za matematiko in fiziko
  (vir: Fakulteta za matematiko in fiziko)
• Čadež Marijan
  Diplomiral je iz matematike 1936 in doktoriral iz fizikalnih ved 1942 na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V letih 1938-47 je služboval kot gimnazijski profesor v Prizrenu, Celju, Ljubljani. Od 1947 do 1956 je delal na Zveznem hidrometeorološkem zavodu v Beogradu. Bil je načelnik klimatološkega oddelka, kasneje načelnik Aerološkega observatorija. 1956 je postal izredni, nato redni profesor na Prirodoslovno-matematični fakulteti v Beogradu, 1964-78. V tem času je bil tudi upravnik Zavoda za meteorologijo in klimatologijo, vodja katedre za meteorologijo ter direktor Centra za atmosferske vede v Beogradu. Velja za enega od utemeljiteljev sodobne meteorološke šole v tedanji Jugoslaviji.
• Cergol Andrej
  Poučeval je tudi v Ljubljani. Proti koncu svojega življenja je bil predstojnik samostana v Millstattu. Na Dunaju je izdal 1625 knjigo Teoremata chronologica de anno ortus ac mortis Domini nostri Jesu Christi. ( Kronološke ugotovitve o letu rojstva in smrti našega Gospoda Jezusa Kristusa. ) V njegovem rokopisnem traktatu o 8 knjigah Aristotelove Fizike je tudi del Disputatio de coelo (Razprava o nebu).
• Čermelj Lavo
  Fizik.
  V Trstu je končal nemško gimnazijo, nato je po enoletnem poskusa študija prava v Pragi na Dunaju študiral matematiko in fiziko in 1914 doktoriral iz fizike. Od 1914-23 je poučeval na zasebni slovenski trgovski šoli, slovenski gimnaziji in tehnični šoli v Trstu,nato je bil več let vodja slovenskih trgovskih in zadružnih tečajev. 1929 je emigriral v Jugoslavijo, bil do 1937 gimnazijski profesor v Ljubljani, nato je delal do 1941 pri Manjšinskem inštitutu. Italijani so ga aretirali,obsodili na smrt, a ga pomilostili; do 1944 je bil zaprt na Elbi. Ko je bil izpuščen, se je pridružil partizanom. Po koncu 2. svetovne vojne je kot izvedenec iz Inštituta za mednarodna vprašanja sodeloval na mirovnih konferencah v Londonu in Parizu 1945,1946. Od 1947 do 1969 je bil znanstveni sodelavec in kasneje ravnatelj Inštituta za narodnostna vprašanja.
  
  V Trstu je bil tajnik društva Prosveta in je vodil številne pomembne društvene dejavnosti. O položaju Slovencev in Hrvatov pod fašizmom je izdal knjigo Life-and-death Struggle of a National Minority, 1937. Od strokovnih del so pomembna Materija in energija, 1923, V svetu atomov, 1948, več knjig o fizikih, tudi slovenskih, Ljudska astronomija, Ljubljana, Gorica, 1930. Uredil je 23 letnikov Proteusa in zanj napisal številne članke. Izbran je bil za častnega člana Prirodoslovnega društva in Društva matematikov, fizikov in astronomov.
• Čopič Martin
  Fizik.
  Dela na področju laserske spektroskopije in nelinearne optike, objavlja raziskovalne članke v fizikalnih revijah.
  Fakulteta za matematiko in fiziko
  (vir: Fakulteta za matematiko in fiziko)
• Črepinšek Ljubomir
  Fizik.
  Diplomiral je 1959 na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani. Specializiral se je iz jedrske tehnike 1968 v Ljubljani in 1969 iz jedrske fizike v Trstu. Doktoriral je 1973 na Univerzi v Gradcu. Izvoljen je bil za profesorja fizike na sedanji Tehniški fakulteti v Mariboru, 1973 za izrednega, 1978 za rednega profesorja.  Je sodelavec Univerze v Gradcu.
  
  Njegovo znanstveno delo zajema teoretično jedrsko fiziko. Objavil je več del in člankov v fizikalnih revijah. Napisal je visokošolski učbenik Fizika I, II, III, Maribor 1967-78.
  
  (Vir: Enciklopedija Slovenije, 2. zvezek, Ljubljana 1988, str. 145, Črepinšek, Ljubomir)
• Cvelbar Franc
  Fizik, učitelj fizike.
  
  Diplomiral je 1958 iz tehniške fizike na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani in 1966 prav tam doktoriral. Od 1981 je redni profesor fizike na isti fakulteti in višji znanstveni sodelavec IJS.
  
  Raziskoval je jedrske reakcije z nevtroni. Sodeloval je v skupini,ki je prva sistematično merila žarke gama iz zajetja nevtronov in ugotovila, da so nekatere veljavne vrednosti presekov za tako reakcijo previsoko. Za to delo je skupaj s sodelavci 1971 dobil Kidričevo nagrado. Raziskuje tudi v uporabni fiziki: nevtronska dozimetrija, merjenje vlage. Objavil je številne znanstvene članke v fizikalnih revijah. Skupaj s sodelavci je napisal 2 zbirki vaj iz fizike in učbenik za praktikum v naravoslovnih gimnazijah Fizikalna merjenja. Vaje, Ljubljana 1987
  
  (Vir: Enciklopedija Slovenije, 2. zvezek, Ljubljana 1988, Cvelbar, Franc)
• Cvikl Bruno
  Fizik, učitelj fizike.
  
  Diplomiral je 1966 iz tehnične fizike na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani, doktoriral 1969 na kentski državni univerzi v Ohiu in se tam izpopolnjeval še 1970. Na IJS je bil raziskovalec 1971-75, od 1975 predava fiziko na Tehniški fakulteti v Mariboru, od 1985 kot izredni profesor. Raziskuje na področju fizike snovi, dela z metodo sipanja hladnih nevtronov.
  
  (Vir: Enciklopedija Slovenije, 2. zvezek, Ljubljana 1988, str. 88, Cvikl, Bruno)
• Dimic Viktor
  Fizik.
• Dobovišek Mirko
  Je docent na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani.
  Objavil je 9 izvirnih znanstvenih člankov, od tega 5 samostojno, o operatorskih enačbah, matričnih enačbah in enačbah v C*-algebrah. Sledita še 2 (2007, 2008) o preslikavah glede na trojni Jordanov produkt. V Presek je napisal 5 poljudnih člankov o različnih temah. Je avtor ali soavtor 23 visokošolskih učbenikov: Rešene naloge iz analize I, več izdaj, Naloge iz algebre I, več izdaj, Rešene naloge iz analize II, več izdaj, Riemannov in Lebesguev integral v Rn, 1997, Nekaj o diferencialnih enačbah, 2011, oboje v Izbranih poglavjih iz matematike in računalništva, ter Matematika II, Oddelek za tekstilstvo, 2002, in Matematika za farmacevte, 2007. Je soavtor 12 končnih raziskovalnih poročil o raziskovanjih Inštituta za matematiko, fiziko in mehaniko. Prvopodpisani je pri 4 poročilih. Iz poročila 1991, Riccatijeva enačba v algebrah z involucijo, je razvidno, da gre za nadaljevanje Doboviškovega doktorskega raziskovanja.
  [2] Fakulteta za matematiko in fiziko
  Fakulteta za matematiko in fiziko
  (vir: Fakulteta za matematiko in fiziko)
• Dominko Fran
  Fizik, astronom. Učitelj astronomije.
  Študiral je fiziko na univerzi v Bologni in 1929 doktoriral. Prve strokovne članke je objavljal 1931 v astronomski reviji Coelum. Do 1931 je bil asistent na univerzi v Bologni. Že prej je bil več let predsednik slovenskega dijaškega društva Adrija, 1932 je odšel v Jugoslavijo. Od 1932 – 1938 je delal na astronomskem observatoriju v Beogradu kot asistent opazovalec. Objavljal je strokovne članke v biltenu observatorija Godišnjak našeg neba. Bil je med ustanovitelji astronomskega društva in sourednik poljudne astronomske revije Saturn. Od 1938 do 1941 je bil znanstveni sodelavec na observatoriju. Učil je tudi na srednjih šolah. Med 2. svetovno vojno je bil več let zaprt ter kasneje kot prostovoljec partizan na sremski fronti. Po 1945 je bil ponovno sodelavec astronomskega observatorija v Beogradu. Ob ustanovitvi katedre za astronomijo na Univerzi v Ljubljani je bil izvoljen za izrednega profesorja. Več desetletij je predaval osnovno in sferno astronomijo študentom pedagoških smeri matematike in fizike. Bil je profesor z veliko intelektualne svežine in svetovljanske širine.
  
  Ustanovil je astronomsko – geofizikalni observatorij na Golovcu. Skupaj z geofizikom V. Ribaričem  je usmerjal razvoj seizmologije v Sloveniji in si prizadeval za predpise o potresno varnejši gradnji. Vodil je natančno merjenje astronomskih parametrov observatorija. Med 1950 in 1962 je bil urednik Astronomskih efemerid in od 1971 naprej urednik Zbornika za zgodovino naravoslovja in tehnike.
  
  Za častnega člana sta ga izvolili Društvo matematikov, fizikov in astronomov Slovenije in Prirodoslovno društvo Slovenije.
• Forstnerič Franc
  1975 je maturiral na Gimnaziji Šentvid v Ljubljani. L. 1980 je diplomiral iz matematike na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo Univerze v Ljubljani.  1985 je iz matematike doktoriral na University of Washington v Seattlu, ZDA. Med študijem v Seattlu je bil prejemnik Fulbrightove štipendije, eno leto pa prestižne Sloanove. 1985 se je zaposlil na Univerzi v Ljubljani in je bil 1986-89 docent, 1989-93 izredni profesor. Prejel je Kidričevo nagrado 1988. Od 1991 je bil dve leti gostujoči profesor na University Wisconsin –Madison v ZDA, prav tam 1993-94 izredni profesor in od 1994-2000 redni profesor. Istega leta, 1994, je dobil naziv rednega profesorja tudi v Ljubljani. Sedaj je zaposlen na Fakulteti za matematiko in fiziko. Dekan je bil najprej v letih 2007-2009, izvoljen pa je spet za obdobje 2011-2013. 1999 je postal izredni član SAZU, 2005 redni.
  Fakulteta za matematiko in fiziko
  (vir: Fakulteta za matematiko in fiziko)
• Franc Aleksandra
  Diplomirala je 2007 na raziskovalni študijski smeri oddelka za matematiko Fakultete za matematiko in fiziko v Ljubljani. Je mlada raziskovalka na Inštitutu za matematiko, fiziko in mehaniko in asistentka na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani. 
  
  Za diplomsko nalogo O Whiteheadovi neenakosti je dobila študentsko Prešernovo nagrado. Objavljeno ima samostojni originalni znanstveni članek in v soavtorstvu 2 prispevka na znanstveni konferenci, vse iz topologije, ter samostojni strokovni članek.
  Inštitut za matematiko, fiziko in mehaniko
  Fakulteta za matematiko in fiziko
• Globevnik Josip
  Fakulteta za matematiko in fiziko
  (vir: Fakulteta za matematiko in fiziko)
• Gosar Peter
  Fizik, profesor fizike, začetnik in mentor teoretičnih raziskav trdne snovi.
  
  Po končani klasični gimnaziji je študiral fiziko na Univerzi v Ljubljani, diplomiral je 1951. V doktorski disertaciji 1956 je obravnaval širjenje svetlobe v optično nehomogenem sredstvu.
  1953-57 je delal pri polprevodnikih v Inštitutu za elektrozveze, od 1957 v NIJS (čez nekaj let imenovanem IJS). Od 1963 naprej je na oddelku za fiziko Univerze v Ljubljani predaval predmet Fizika trdne snovi, pa še predmete Mehanika kontinuov, Kvantna mehanika, Kvantna optika, od 1971 naprej kot  redni profesor. Trikrat po 1 leto (1958, 1964, 1972) je raziskoval na univerzah v Franciji in v ZDA. Upokojil se je 1993.
• Grabec Igor
  Fizik.
  Diplomiral je 1962 na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani. Tam je doktoriral 1970. Od 1976 je izredni in od 1981 redni profesor fizike na Fakulteti za strojništvo v Ljubljani.
• Grad Janez
  Diplomiral je 1958 na Prirodoslovno-matematično-filozofski fakulteti v Ljubljani, doktoriral 1973 na univerzi v Zagrebu.  Izpopolnjeval se je v Zveznem zavodu za statistiko v Beogradu, na univerzi v Birnighamu in na Inštitutu za jedrsko fiziko v Bonnu. V letih 1957-72 je delal na IJS in deloma hkrati na Računskem centru Univerze v Ljubljani, 1968-71. Predstojnik Računskega centra je bil 1972-75. Od 1985 je redni profesor za matematiko na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Izdal je 5 učbenikov, najbolj znana sta Cobol, 1975, Programski jezik fortran, 1977. Je soavtor 2 monografij, vodja 18 raziskovalnih projektov, avtor več kot 50 znanstvenih člankov in referatov.
• Grasselli Jože
  1964 je v Publications of the Department of Mathematics objavil rezultate raziskave v povezavi s svojim doktorskim delom. Raziskoval je še v nekaj projektih. Druge njegove objave so strokovni članki iz različnih področij, predvsem iz teorije števil, v Obzorniku za matematiko in fiziko in Preseku, 23 do leta 1995. Pri pisanju za mlade bralce Preseka je bila značilnost njegovega pisanja, privlačnost in razumljivost, še posebej pomembna. Je avtor knjig Osnove teorije števil, 1966, Linearna algebra (v Višji matematiki II), 1975, Algebraična števila, 1983, Diofantske enačbe, 1984, Teorija števil, 1985, Diofantski približki, 1992, in daleč najobsežnejše, Enciklopedija števil, 2008.
  1967-1970 je bil predsednik Društva matematikov, fizikov in astronomov Slovenije, v Društvu je velikokrat predaval srednješolcem in učiteljem, zlasti o teoriji števil. Zaradi vseh njegovih raznolikih zaslug za slovensko matematiko je bil 1994 izvoljen za častnega člana Društva.
• Gruber Gabrijel
  Jezuit, hidrotehnik, arhitekt, učitelj naravoslovja, tehnike, mehanike in fizike.
  Bil je Slovenec po obeh starših. Končal je filozofske in teološke študije na Univerzi v Grazu. Najprej je na orientalski akademiji na Dunaju poučeval latinščino. 1765 je vstopil v jezuitski red in 1769 prišel v Ljubljano. Na katedri za mehaniko je poučeval risanje, geometrijo, mehaniko in hidravliko. Delal je poskuse za izdelavo papirja iz lesnega žaganja in izboljšave kolovrata. Od 1772 – 1791 je vodil navigacijsko direkcijo, ki je skrbela za plovbo po Ljubljanici, Savi in Kolpi. 1772 je dobil dovoljenje cesarice Marije Terezije za gradnjo kasneje imenovanega Gruberjevega prekopa med Grajskim hribom in Golovcem z namenom ublažitve poplavljanja Ljubljanskega barja. Zaradi prekoračitve načrtovanih stroškov so Gruberju približno po tretjini izkopov odvzeli vodstvo projekta. 1775 je Gruber začel z gradnjo po njem imenovane palače med starim jezuitskim seminarjem in novim kolegijem. V njej je bila šola za mehaniko in hidravliko, knjižnica za mehaniko in agronomijo, zbirka ladijskih modelov, več naravoslovnih in rudninskih zbirk. Med 1773 in 1776 je vodil obnovo v požaru uničene jezuitske gimnazije pri Sv. Jakobu. Po razpustitvi jezuitskega reda v Avstriji je 1784 odšel v Rusijo in v Polocku v novoustanovljenem jezuitskem kolegiju predaval arhitekturo, mehaniko in fiziko. Bil je arhitekt nekaj stavb v tem mestu. 1800 je postal rektor jezuitskega kolegija v Sankt Petersburgu in avgusta 1802 general jezuitskega reda. Dobro je sodeloval z dvorom carja Pavla I. in pri papežu dosegel priznanje ruske jezuitske province.
• Hanžel-Burg Danica
  Diplomirala je 1960, doktorirala je 1972, oboje na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani. Od 1960 je delala na Inštitutu Jožef Stefan. Kasneje je vodila laboratorij za Mössbauerjevo spektroskopijo. Mednarodno se je uveljavila z več kot 55 objavami v fizikalnih revijah.
• Hladnik Milan
  Je izredni profesor na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani.
  Bibliografskih enot je skupaj 176. Objavljenih ima 19 izvirnih znanstvenih člankov in 6 preglednih, 7 strokovnih in prav toliko poljudnih člankov, večino v Obzorniku in Preseku in 23 predstavitev knjig. V zbirki Sigma sta bili objavljeni knjigi Moderna kvadratura kroga, 1995, Konveksne množice v ravnini, 1997. Visokošolskih učbenikov ima v soavtorstvu kar 13: Rešene naloge iz analize I, 1972, Uvod v teorijo C*-algeber, 1979, 1982, Naloge in primeri iz funkcionalne analize in teorije mere, 1980, 1985, Naloge in problemi iz matematične analize. Del I. Množice in števila, 1982, 1988, Verjetnost in statistika: zapiski predavanj, 2002, Realna analiza: zapiski predavanj, 2006, Uvod v harmonično analizo na lokalno kompaktnih grupah: zapiski predavanj, 2007, Analiza I: zapiski predavanj, 2010. Med 1974 in 1991 je bil soavtor 19 končnih poročil o raziskavah Inštituta za matematiko, fiziko in mehaniko Univerze v Ljubljani s področij: vektorske analitične funkcije, analitične funkcije v neskončno dimenzijah, funkcionalna analiza v linearnih topoloških prostorih, spektralni invariantni podprostori, spektralne konstrukcije navideznih predstavitev, spektralnost elementarnih operatorjev, posplošene ekstremne točke, Cauchyjeva funkcijska enačba.
  [2] Fakulteta za matematiko in fiziko
  Fakulteta za matematiko in fiziko
  (vir: Fakulteta za matematiko in fiziko)
• Hribar Marjan
  Fizik.
  Diplomiral je 1962 in doktoriral 1974 na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani. Delal je na Inštitutu Jožef Stefan pri uporabi radioaktivnih izotopov, nato na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo od 1963, od 1986 kot redni profesor didaktike pouka fizike. Raziskovalno se je ukvarjal tudi z rentgenskim sevanjem in z njegovo interakcijo s snovjo, sicer pa večinoma z metodiko in didaktiko poučevanja fizike. O tem objavlja članke v revije o pouku fizike.
  
  (Vir: Enciklopedija Slovenije, 4. zvezek, Ljubljana 1990, str. 53, Hribar, Marjan, avtor Marjan Prosen)
• Jamnik Darko
  Fizik.
  Diplomiral je 1951 in doktoriral 1960 na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani. 1957-59 se je izpopolnjeval na Univerzi Illinois. V letih 1957-67 je bil zaposlen na Inštitutu Jožef Stefan, nato na oddelku za fiziko Fakultete za naravoslovje in tehnologijo, od 1974 naprej kot redni profesor. Na začetku znanstvene kariere je bilo njegovo raziskovalno delo povezano s pospeševalniki za elektrone, predvsem se je zanimal za zavorno sevanje, fotojedrske reakcije in tehnologijo pospeševalnikov. 1978 se je vključil v delo Evropskega laboratorija za jedrske raziskave v Ženevi (CERN), delal  je najprej pri merjenju neelastičnega sipanja mionov, kasneje pri eksperimentu anihilacije antiprotonov. S sodelavci je objavil številne znanstvene članke. Za delo pri fotojedrski absorpciji je 1970 prejel Kidričevo nagrado.
• Jeran Fran
  Bil je dolgoletni profesor matematike, fizike in opisne geometrije na ljubljanski realki in tudi ravnatelj te šole. Veljal je za dobrega metodika. Sam ali v soavtorstvu je napisal številne srednješolske učbenike. Najbolj znan in uporabljan je bil iz leta 1920, Osnovni pojmi opisne geometrije.
• Kernel Gabrijel
  Fizik.
  Diplomiral je 1959 in doktoriral 1965 na oddelku za fiziko Fakultete za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani. Od 1957 je delal na Inštitutu Jožef Stefan in od 1970 na FNT v Ljubljani, od 1975 in od 1981 kot redni profesor. Delal je tudi na univerzi v Oxfordu (1964-67) in v Evropskem središču za jedrske raziskave (CERN) v Ženevi, 1975-84 s presledki, in v DESY v Hamburgu. Po upokojitvi je bil imenovan za zaslužnega profesorja Univerze v Ljubljani.
  Gabrijel Kernel je v Sloveniji utemeljil eksperimentalno fiziko osnovnih delcev, s svojim znanstvenim delom prispeval k napredku stroke, dvignil ugled Slovenije v svetu, ki je zato postala pomembna država v fiziki osnovnih delcev.
• Kladnik Rudolf
  Fizik.
  Diplomiral je 1956 na Tehniški visoki šoli v Ljubljani in doktoriral 1963 na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani z disertacijo Transportni problemi termičnih nevtronov. Izpopolnjeval se je 1957 v reaktorski šoli v Harwellu (Anglija) in 1961 na mednarodnem inštitutu v Chicagu. Od 1959 je delal na Fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo v Ljubljani, od 1979 kot redni profesor za fiziko. 1967-68 je predaval predmete iz reaktorske tehnike na univerzi v Manhattnu (Kansas). Ukvarjal se je s fiziko, z energijsko problematiko zgradb in predvsem z uporabo sončne svetlobe za ogrevanje bivalnih prostorov. Napisal je univerzitetne in srednješolske učbenike iz fizike in učbenik za reaktorsko fiziko, 1982. Objavil je več strokovnih člankov.
  
  (Vir: Enciklopedija Slovenije, 5. zvezek, Ljubljana 1991, str. 82, Kladnik, Rudolf)
• Klemenčič Ignac
  Fizik, učitelj fizike.
  
  Poleg J. Stefana in S. Šubica je eden od slovenskih fizikov, ki so si v Avstro-Ogrski ob koncu 19. stoletja pridobili veliko veljavo.
• Klep Igor
  Kot maturant Gimnazije Ptuj je bil 1996 član slovenske ekipe na 37. mednarodni matematični olimpijadi v Bombaju. Dosegel je bronasto medaljo. Diplomiral je 2001 in za diplomsko delo Homogeni izrek o pozitivnosti dobil Prešernovo nagrado študentom. Doktoriral je 2006 na Univerzi  v Ljubljani z disertacijo Realni spekter nekomutativnega kolobarja in vložitve urejenih in  *-urejenih celih kolobarjev v obsege pod mentorstvom Jake Cimpriča. Je docent na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani in na Fakulteti za naravoslovje in matematiko (FNM) Univerze v Mariboru.
  Fakulteta za matematiko in fiziko
• Klinc Tomaž
  Fizik.
  Diplomiral je 1961 na Fakulteti za elektrotehniko v Beogradu in doktoriral 1969 na univerzi Cornell (Ithaca, ZDA). V letih 1961-67 je dela s prekinitvami na Inštitutu Jožef Štefan, Inštitutu za matematiko, fiziko in mehaniko v Ljubljani 1969-71 in od 1971 na Fakulteti za strojništvo v Ljubljani, od 1977 je izredni profesor. Ukvarja se z vprašanji transportne teorije nevtronov in s kinetično teorijo plinov. Objavil je 10 znanstvenih del in učbenik matematike za študente strojništva, v dveh delih, 1986, 1988.
• Kodre Alojz
  Fizik.
  Diplomiral je 1966 in doktoriral 1974 na oddelku za fiziko Fakultete za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani. 1981 je tu postal izredni, 1986 pa redni profesor, z nosilnim predmetom Matematična fizika, v študentskem slengu mafija (… in tako je A. K. postal v slovenski popevki  … Alojz  Kodre, mojster za vseee, mojster za mafiiijo … ). Dvakrat (1977-78, 1989-90) se je izpopolnjeval na tujih univerzah. Na Inštitutu Jožef Stefan se je ukvarjal z atomsko fiziko notranjih lupin in predvsem  raziskoval večkratni fotoefekt v notranjih lupinah. Objavil je več kot 40 znanstvenih člankov.
  
  V prostem času je uspešen in upoštevan prevajalec iz angleščine, največ prevaja znanstveno fantastiko.
  Fakulteta za matematiko in fiziko
  (vir: Fakulteta za matematiko in fiziko)
• Kozak Jernej
  Diplomiral je 1969 in doktoriral 1978 na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani. Izpopolnjeval se je na Univerzi v Madisonu (Wisconsin). 1975-79 je bil vodja računskega centra FNT. 1979 je bil izvoljen za docenta na FNT, 1990 direktor Inštituta za matematiko, fiziko in mehaniko. Ukvarja se z numerično in računalniško matematiko. Napisal je knjigi Podatkovne strukture in algoritmi, Ljubljana 1986, Od računala do urejanja besedil, Ljubljana 1986. Objavljenih ima nad 20 člankov v matematičnih revijah.
  Fakulteta za matematiko in fiziko
  (vir: Fakulteta za matematiko in fiziko)
• Kramar Edvard
  Diplomiral je 1970 in doktoriral 1977 na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani. Od 1978 dela na FNT, od 1988 kot izredni profesor. Področje njegovega dela je funkcionalna analiza. Objavil je več znanstvenih člankov v mednarodnih matematičnih revijah, več strokovno informativnih člankov v Obzorniku za matematiko in fiziko in izdal nekaj skript.
  Fakulteta za matematiko in fiziko
• Kregar Mitja
  Fizik.
  Diplomiral je 1959 in doktoriral 1965 na oddelku za tehnično fiziko Univerze v Ljubljani. 1962-64 se je izpopolnjeval na oddelku za teoretično fiziko univerze v Köbenhavnu. 1975 je postal izredni in 1981 redni profesor na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani. 1969-71 je bil gostujoči profesor na Univerzi Kansas State v Manhattnu. Ves čas je sodeloval pri raziskovalnem programu na Inštitutu Jožef Stefan, sprva na področju eksperimentalne jedrske fizike, kasneje v atomski fiziki. V domačih in mednarodnih fizikalnih revijah je objavil 3o znanstvenih in 11 strokovnih člankov. 1960 je dobil Kidričevo nagrado.
  
  (Vir: Enciklopedija Slovenije, 5. zvezek, Ljubljana 1991, str. 415, Kregar, Mitja)
   
• Križan Josip
  Matematik, fizik. Filozof.
  Po študiju matematike, fizike in filozofije v Gradcu, kjer je diplomiral 1867, doktoriral 1869, je bil gimnazijski profesor, večinoma v Varaždinu. V hrvaščini je 1885 izdal knjigo O čustvima, v Popotniku pa je 1886 izhajalo delo Logika, ki je v knjižni obliki izšlo 1887 v Mariboru. Je prvi slovenski učbenik logike in je terminološko primerljiv s tedanjimi nemškimi učbeniki. Sestavljen je iz dveh delov: iz formalne logike z nauki o sodbah, pojmu in sklepanju in iz metodologije z nauki o razlaganju, razdeljevanju, dokazu in metodi. Nekateri termini so se obdržali.
• Križanič France
  Diplomiral je 1951 na Prirodoslovno-matematični fakulteti v Ljubljani, doktoriral pod mentorstvom prof. I. Vidava 1955 z disertacijo Linearni funkcionali v Banachovem prostoru in osnovni lemma variacijskega računa. Do upokojitve 1996 je bil univerzitetni profesor matematike, večinoma na oddelku za matematiko. Predaval je začetne tečaje visokošolske matematike, navadne in parcialne diferencialne enačbe, ob vpeljavi smeri tehniška matematika tudi računalniške predmete, specialna poglavja iz matematike za podiplomske študente fizike. Med prvimi v Sloveniji se je ukvarjal s funkcionalno analizo.
• Kunc Karel
  Profesor matematike in fizike. Avtor učbenikov.
  Matematiko in fiziko je študiral na dunajski univerzi in 10. junija 1906 opravil izpit za učitelja matematike in fizike z nemškim in slovenskim učnim jezikom. Od 1906 do 1910 je poučeval na višji realki v Ljubljani, od 1910 do 1922 na gimnaziji v Novem mestu, od 1922 do upokojitve 1940 na Kraljevi prvi državni gimnaziji v Ljubljani, po letu 1929 imenovani Državni klasični gimnaziji. Napisal je učbenike: Aritmetika za I., II. in III.  razred srednjih šol, 1928, Fizika za nižje razrede srednjih šol, 1929, Aritmetika za I. in II. razred srednjih šol, 1931, Aritmetika in algebra za III. in IV. razred srednjih šol, 1931, Aritmetika in algebra za V. in VI. razred srednjih šol, 1932, Aritmetika in algebra za VII. razred srednjih šol, 1934, Fizika za nižje razrede srednjih šol, druga izdaja, 1934, Aritmetika in algebra za VIII. razred srednjih šol, 1939.
  
  Po 2. svetovni vojni njegovih učbenikov niso ponatisnili. Naloge iz njegovih učbenikov so bile uporabljene v zbirkah: Vaje iz aritmetike in algebre za nižje razrede srednjih šol, I. del, 1946, Vaje iz aritmetike in algebre za nižje razrede srednjih šol, II. del, 1947, Zbirka vaj iz aritmetike in algebre za višje razrede srednjih šol, 1947. Leta 1950 je izšla prirejena Aritmetika in algebra za višje razrede gimnazije, 5 delov. V (novih) učbenikih in zbirkah vaj za maturitetni (VIII. razred) je bil izpuščen infinitezimalni račun.
  
  (vir: Spominska obeležja slovenskim matematikom in fizikom)
• Kušar Valentin
  Učitelj fizike.
  Po osnovni šoli v Škofji Loki in gimnaziji v Kranju in Ljubljani se je leta 1892 vpisal na Filozofsko fakulteto dunajske univerze, leta 1896 študij zaključil in 1897 doktoriral z disertacijo Kongruence tretje in četrte stopnje. Po učiteljskem izpitu 1898 je poučeval na srednjih šolah v Kranju, Kopru in Ljubljani. Od decembra 1919 je predaval Eksperimentalno fiziko na Tehniški fakulteti v Ljubljani, tako je bil prvi učitelj fizike na ljubljanski univerzi. Skrbel je tudi za fizikalni laboratorij in knjižnico. Morda ga je  za učitelja fizike na Tehniški fakulteti povabil rektor prof. Plemelj; bila sta namreč  rojena istega leta, sošolca v gimnaziji in na Dunaju študijska kolega. Po letu 1922 je predaval tudi predmet Teoretična fizika na Filozofski fakulteti. O njegovem delu je bila 1924 pri imenovanju za izrednega profesorja napisana zelo pohvalna ocena.
  
  Zaradi kratkovidnosti in pešanja vida je bil jeseni 1932 upokojen.
  
  V rokopisih so naslednje razprave iz teoretične fizike:
  
  Razvijanje matematičnega sredstva, ki bi nadomestil uporabo vektorjev pri fizikalnih in tehničnih problemih.
• Kuščer Ivan
  Fizik. Profesor fizike. Pisec učbenikov.
  
  Diplomiral je 1941 iz matematike in fizike na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Doktoriral je 1951. Od 1946 naprej je bil zaposlen na Prirodoslovno-matematični fakulteti ljubljanske univerze.
  1959 je bil izvoljen za izrednega, 1963 za rednega profesorja fizike. Od 1963 –  1965 se je izpopolnjeval na univerzah v ZDA v teoriji transporta nevtronov v jedrskih reaktorjih. Z raziskovanjem teh in sorodnih področij je kasneje raziskoval na Inštitutu za matematiko, fiziko in mehaniko v Ljubljani. Med 1965 in 1968 je bil direktor tega inštituta. Sodeloval je pri načrtovanju in izvedbi študija fizike na različnih stopnjah in pri načrtovanju pouka v srednjih šolah.
  
  Od 1937 naprej se je več let ukvarjal z razvojem potapljaške tehnike in opravil nekaj pomembnih pionirskih raziskovanj na tem področju.
  V tujih in domačih znanstvenih revijah je objavil okrog 50 člankov. Za srednje šole je v soavtorstvu z A. Moljkom napisal učbenik Fizika v 3. delih, kasneje, 2001 do 2005, z drugimi soavtorji, v nekoliko skrajšani in spremenjeni različici. Je soavtor nekaj znanstvenih in strokovnih monografij in avtor večjega števila univerzitetnih učbenikov za različna področja fizike. Napisal je nekaj poljudnih knjig o fiziki in o potapljaški tehniki.
  
  (Vir: Enciklopedija Slovenije, 6. zvezek, Ljubljana 1992, str. 82, Kuščer, Ivan)
• Kvaternik Franc
  Fizik.
  Diplomiral je 1946 na ljubljanski Filozofski fakulteti. Fiziko in matematiko je poučeval na srednjih šolah v Sloveniji. Natančneje se je ukvarjal z metodično – pedagoško problematiko.  Sam ali s sodelavci je napisal več srednješolskih učbenikov za fiziko: Fizikalni priročnik z zbirko nalog za višje razrede srednjih šol, Ljubljana 1955, Fizika za višje razrede srednjih šol I, II, III, Ljubljana 1957-58, Fizika za srednje šole I, Mehanika, Ljubljana 1970. Desetletje in pol (1960-74) je bil urednik Obzornika za matematiko in fiziko.
  
  (Vir: Enciklopedija Slovenije, 6. zvezek, Ljubljana 1992, str. 84, Kvaternik, Franc)
  Povezave
  
  Wikipedija
• Legiša Peter
  Fakulteta za matematiko in fiziko
  (vir: Fakulteta za matematiko in fiziko)
• Levstek Igor
  Fizik. Bil je uspešen  raziskovalec  in  organizator raziskovalnega dela. Bil je vrhunski plezalec.
  Diplomiral je 1962 na oddelku za fiziko Univerze v Ljubljani z diplomskim delom Nuklearna magnetna resonanca štiri spinskega sistema. Doktoriral je 1982 na Univerzi v Beogradu z disertacijo Dinamika molekularnih kristala sa vodoničnim vezama.
  Med 1960 in 1976 je objavil skupaj s soavtorji 9 originalnih znanstvenih člankov, precej o fiziki trdne snovi. Med 1962 in 1964 je napisal 3 dela o zgradbi  in delovanju laserjev, kasneje o spektroskopiji z lasersko svetlobo. 1972 je izšla krajša knjiga (80 str.) o nelinearni optiki. 6 končnih poročil o raziskavah  obravnava, npr. 1975, uporabo jedrske magnetne resonance, kasneje, npr. 1988, primerjalne študije o znanstveno tehnološki politiki.
  Levstek se je tudi kot fizik izkazal zlasti v organizacijskih nalogah: bil je pomočnik direktorjev IJS B. Frleca, kasneje T. Kalina. Poskrbel je, da tečejo le raziskave, ki imajo zagotovljena sredstva, in se o višini financ uspešno pogajal z zelo različnimi vladami. Drugo njegovo pomembno organizacijsko delo je bilo pri Gorski reševalni službi. V uspešnem sodelovanju s policijo (takrat »milico«) je dosegel drastično skrajšanje dostopa reševalcev do ponesrečencev.
• Levstik Adrijan
  Fizik.
  Diplomiral je 1965 in doktoriral 1972 na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani. Od 1965 dela na Inštitutu Jožefa Stefana. 1972 in 1975 se je izpopolnjeval v Nemčiji kot Humboldtov štipendist, 1987 pa na Inštitutu za eksperimentalno fiziko Univerze v Saarbrücknu. 1990 je postal izredni profesor na Tehniški fakulteti v Mariboru. Njegovo raziskovalno področje je fizika trdne snovi, predvsem dielektrična spektroskopija. V mednarodnih fizikalnih revijah je objavil 87 znanstvenih člankov. 1986 je bil (z B. Žekšem) sodobitnik Kidričeve nagrade.
  
  (Vir: Enciklopedija Slovenije, 6. zvezek, Ljubljana 1992, str. 159, Levstik, Adrijan)
• Lorger Stanko
  Diplomiral je 1964 iz matematike, z licenco poučevanja matematike in fizike v srednji šoli,  na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani. Že pred diplomo je učil matematiko na Ekonomski srednji šoli v Celju, nato je poučevanje na isti šoli nadaljeval  vse do upokojitve. Znan je bil kot dober metodik. 1973-75 je bil predsednik celjske podružnice Društva matematikov, fizikov in astronomov Slovenije.
• Mankoč-Borštnik Norma
  Diplomirala je 1968 in doktorirala 1974 na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani. Na isti fakulteti je bila 1981 izvoljena za izredno, 1986 za redno profesorico. Med leti 1968 in 1970 je delala na Inštitutu Jožef Stefan. Njeno raziskovalno področje je teoretična fizika jedra in osnovnih delcev. Izpopolnjevala se je v Grenoblu (1974/75), Münchnu (1981) in Stony Brooku (1990). V mednarodnih fizikalnih revijah je objavila več kot 60 znanstvenih člankov.
  
  Fakulteta za matematiko in fiziko
  (vir: Fakulteta za matematiko in fiziko )
• Matek Blaž
  Maturiral je na celjski gimnaziji. 1984 je na univerzi v Grazu opravil državni izpit za profesorja matematike in fizike. Eno leto je poučeval na gimnaziji v Celju in nato do prezgodnje smrti na gimnaziji v Mariboru. Izdal je knjigi rešitev matematičnih nalog in pisal slovenske matematične učbenike za srednje šole: Aritmetika I, II, 1896, 1898, Geometrija I, II, 1896. Matkove učbenike so v prirejeni obliki uporabljali tudi po 1. svetovni vojni. Ti učbeniki so bili prvi, izvirno napisani v slovenščini, torej ne, kot na primer Močnikovi in Hočevarjevi, najprej napisani v nemščini in potem prevedeni v slovenščino. Pri pisanju je uspešno  reševal probleme slovenskega matematičnega izrazoslovja.
• Mavretič Anton
  Elektrotehnik, strokovnjak za astronavtiko, astrofizik.
  Po tretjem letniku študija (do jeseni 1957) elektrotehnike na Univerzi v Ljubljani je na povabilo strica nadaljeval študij v Denverju  v ZDA. Diplomiral (pridobil naslov B. Sc.) je 1958, naziv magistra (M. Sc.)je dobil 1961. V akademskem letu 1961/62 je odslužil jugoslovanski vojaški rok in se 1962 vrnil v ZDA. Doktorski študij je po 2 letih zapustil in bil naslednji 2 leti zaposlen pri Westinghousu v Pittsbourghu.  Sodeloval je v razvoju eno-žarkovnega podajanja slike pri barvni televiziji. S študijem je 1965 nadaljeval in doktoriral je 1968 z disertacijo o merjenju elektronov v D plasti ionosfere. Naslednjih 10 let je raziskovalno razvojno delal na M. I. T. (Massachusetts Institute of Technology), Cambridge, MA, v centru za raziskave vesolja.  Pri projektih Voyager 1 in Voyager 2 je delal pri mikroelektroniki. Od 1978 -1980 je bil zaposlen na Harvard University, Center for Astrophysics, Harvard Observatory, Cambridge, MA. Od 1980 – 1995 je bil profesor na oddelku za elektrotehniko in računalništvo, Boston University, Boston, MA. Po upokojitvi 1995 je do 2003 delal v elektronski industriji. Od 2003 do 2004 je bil svetovalec pri Princeton  Power  System v New Jerseyu. V naslednjih 2 letih je bil samostojni svetovalec pri podjetju Veeco, ki dela pri naparevanju materialov na računalniške trde diske.  Opravljal je tudi dela sodnega izvedenca na področju patentnih sporov in pri arbitražah. 2005 se je na povabilo vrnil na univerzo v Bostonu na Oddelek za astronomijo, Center za fiziko vesolja, da bi skupaj s Theodorom Fritzem študiral fiziko pojavov v Van Allenovih pasovih. Mavretič  je gibanje vesoljskih plovil skozi področja visokoenergijskih delcev proučeval že prej, na M. I. T. in kasneje v Bostonu. Pri novem projektu, imenovanem LCI, je od 2005 do 2011 doktoriralo 5 kandidatov in 12 magistriralo.
• Miklavžič Uroš
  Fizik.
  Diplomiral je 1957 in doktoriral 1965 na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo Univerze v Ljubljani. Sprva je delal na področju eksperimentalne fizike jedra, na IJS pri betatronu in v Uppsali pri sinhrociklotronu. Na IJS je bil od 1972-79 vodja odseka za fiziko jedra. Sodeloval je pri načrtih za linearni pospeševalnik.
• Mikola Sándor
  Učitelj fizike. Politik.
  Diplomiral je 1895 iz fizike in matematike na Univerzi v Budimpešti. Od 1898 je bil profesor na Evangeličanski gimnaziji, 1928-35 njen ravnatelj. Na mirovni konferenci 1919 v Parizu je bil izvedenec madžarske delegacije; zavzemal se je za to, da bi bilo Prekmurje del Madžarske. 1920-21 je v Budimpešti urejal iredentistični list Domovina, v katerem je med drugim dokazoval tako imenovani vendski izvor Slovencev med Muro in Rabo. Med 2. svetovno vojno je bil predsednik raznarodovalnega Madžarskega izobraževalnega društva Vendske krajine. 1945 je bil zaprt v taborišču Sterntal (Kidričevo).
  Kot fizik je preučeval obnašanje izolatorjev. Neodvisno od drugih je odkril elektret, dielektrik, ki zelo dolgo obdrži električni naboj. Od 1921 je bil dopisni, od 1943 pa redni član Madžarske akademije znanosti. Po njem so 1961 imenovali nagrado za dosežke pri eksperimentiranju pri šolskem pouku fizike.
• Mohar Bojan
  Bojan Mohar je redni profesor dveh univerz, University Simon Fraser, Vancouver, Kanada in Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani.
  Fakulteta za matematiko in fiziko
• Moljk Anton
  Fizik.
  Izpopolnjeval se je na univerzah v Baslu, Parizu, Glasgowu. Večinoma tam, je raziskoval probleme v eksperimentalni atomski in jedrski fiziki nizkih energij. Znani so brezstenski proporcionalni števci za spektroskopijo dolgoživih radioaktivnih izotopov oziroma majhnih aktivnosti. V mednarodnih fizikalnih revijah je objavil okrog 30 člankov, v mednarodnih in domačih skupaj 47.
  
  Izpopolnjeval je poskuse pri univerzitetnih predavanjih fizike in pri laboratorijskih vajah. Skupaj z Ivanom Kuščerjem je napisal učbenik za srednjo šolo Fizika v 3 delih. Razen naprednejših srednješolcev so učbenik s pridom uporabljali tudi študentje različnih fakultet, celo bruci fizike. Sodeloval je pri uvajanju podiplomskega študija didaktike fizike. Že po upokojitvi je bil dolgoletni nadvse prizadevni in uspešni spiritus agens permanentnega izobraževanja učiteljev fizike.
  
  Bil je predsednik organizacijskega odbora prvih 4 mednarodnih konferenc Znanost in družba. Spodbudil je ustanovitev Inštituta za matematiko, fiziko in mehaniko, sodeloval je pri gradnji in opremi ter bil od 1968 do 1972 direktor. Sodeloval je pri začetkih izhajanja Obzornika za matematiko in fiziko.
  
  Spodbujal in nadzoroval je fizikalna srednješolska tekmovanja. Bil je predsednik slovenskega (tedaj jugoslovanskega) dela organizacijskega odbora  …  mednarodne fizikalne olimpijade (…), ki je bila v Portorožu in Ljubljani.
  
  (Vir: Enciklopedija Slovenije, 7. zvezek, Ljubljana 1993, str. 212, Moljk, Anton)
  Povezave
• Munda Marija
  Veliko je delala v Društvu matematikov, fizikov in astronomov. 15 let je bila tajnica mariborske podružnice, organizirala je dve vseslovenski tekmovanji iz matematike, 1972, 1978, tekmovanje iz fizike 1976 in društveni občni zbor 1978.
  1991 je bila imenovana za častno članico DMFA.
• Najžer Mitja
  Fizik.
  Njegovo raziskovalno in delovno področje je reaktorska fizika. Na IJS je vodil izobraževalni center za jedrsko tehnologijo. Objavil je več kot 30 člankov o merjenju jedrskega sevanja in njegovem vplivu na poškodbe reaktorskih strukturnih elementov. Bil je član mednarodne skupine za preučevanje življenjske dobe jedrskih elektrarn. S sodelavci je dobil Kidričevo nagrado 1991.
• Nardin Julij
  Fizik.
  Študiral je na univerzah v Gradcu in na Dunaju. 1904 je diplomiral pri L. Boltzmannu. Od 1905 do 1913 je bil profesor fizike na realki v Idriji, do 1920 v Ljubljani na klasični gimnaziji in na Tehnični srednji šoli. Od 1922 je predaval na Medicinski fakulteti, kjer je tudi osnoval in vodil fizikalni laboratorij, občasno pa tudi na Tehniški fakulteti in Filozofski fakulteti. Po okupaciji 1941 so ga nasilno upokojili. Najbolj ustvarjalen je bil v Idriji in na klasični gimnaziji v Ljubljani, ko se je pionirsko in tudi izumiteljsko ukvarjal z novostmi, npr radioaktivnostjo, seizmografijo, elektrotehniko. Sodeloval je z začetnikoma slovenskega letalstva, F. Bratino in E. Rusjanom ter 1911 tudi sam izdelal letalo. S pravnikom R. Zeiem iz Gorice sta uveljavila več patentov, npr. 1914 za rele, ki je deloval kot elektronka. V začetku 1. svetovne vojne je razvijal zamisel o dvostopenjskem torpedu na reakcijski pogon in torpedovki brez posadke, programirani s preluknjanim trakom. Objavljal je poljudnoznanstvene članke.
• Omladič Matjaž
  Diplomiral je 1973 in doktoriral 1980 na oddelku za matematiko Fakultete za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani. Na istem oddelku, na sedanji Fakulteti za matematiko in fiziko, se je zaposlil 1973, bil 1987 izvoljen za izrednega in 1992 za rednega profesorja. Bil je tudi gostujoči profesor na več univerzah, npr. 1987/88 na Univerzi Dalhousie, Kanada, in vabljen na znanstvene ustanove in konference. Je član Ameriškega matematičnega združenja in ocenjevalec publikacije Mathematical Reviews.
  Raziskuje vprašanja teorije operatorjev. Med pomembnejšimi dosežki je dokaz obstoja invariantnega podprostora za skalarno n-spektralne operatorje. Objavil je več kot 30 člankov v mednarodnih matematičnih revijah. V soavtorstvu z doktorandi piše tudi članke v domače revije, npr. Obzornik za matematiko in fiziko.
  Fakulteta za matematiko in fiziko
  Inštitut za matematiko, fiziko in mehaniko
  (vir: Inštitut za matematiko, fiziko in mehaniko)
• Osredkar Milan
  Fizik.
  Študiral je elektrotehniko na Tehniški fakulteti v Ljubljani in violino na Glasbeni akademiji. Maja 1942 so ga Italijani ujeli pri Radiu OF Kričač in ga zaprli do kapitulacije septembra 1943. Do konca 2. svetovne vojne in vse do 1948 je delal v vojaških službah. 1954 je diplomiral iz tehnične fizike na Univerzi v Ljubljani in 1958 doktoriral. Vmes se je izpopolnjeval na Univerzi New York in tam zagovarjal magisterij iz jedrske tehnike. 1958-67 je delal pri Mednarodni agenciji za jedrsko energijo na Dunaju, nazadnje kot vodja oddelka za reaktorje, in pri Združenih narodih kot izvedenec. 1963-75 je bil direktor Inštituta Jožef Stefan in do 1989 redni profesor na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani. Opravljal je tudi številne politične funkcije, povezane z znanostjo.
• Pahor Jože
  Fizik.
  Diplomiral je 1958 na oddelku za fiziko Prirodoslovno-matematične fakultete v Ljubljani in tu tudi doktoriral 1961 iz jedrske spektroskopije. Od 1958 je bil zaposlen na Inštitutu Jožef Stefan v Ljubljani, od 1970 tudi na oddelku za fiziko Fakultete za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani, od 1986 kot redni profesor.
  
  Pisal je tudi poljudnoznanstvene članke, namenjene mlajšim bralcem, za Pionir in Presek in spisal knjigi Popotovanje skozi skrivnostni svet, 1962, in Dogodivščine v atomskem inštitutu, 1977. Kljub številnim letom redno poučuje pri Stalnem Strokovnem Spopolnjevanju, namenjenem učiteljem fizike.
• Pahor Sergej
  Profesor fizike, ukvarjal se je s povezavo fizike z matematiko.
  
  Po klasični gimnaziji se je vpisal na tedaj novoustanovljeni študij tehniške fizike. Diplomiral je 1959 in 1964 doktoriral pri profesorju Ivanu Kuščerju z disertacijo Prehod svetlobe skozi debele plasti motnih snovi. Po diplomi je prevzel delo asistenta za Praktikum I, leta 1969 je bil izvoljen za izrednega profesorja na Katedri za fiziko. 1971 je začel s predavanji predmeta Uvod v teoretično fiziko za študente matematike. 1975 je postal redni profesor in znanstveni svetnik na IJS.
  
  V več mednarodnih in slovenskih revijah je objavljal številne članke. Izšli sta knjigi Uvod v analitično mehaniko, 1989, in Uvod v ravnovesno statistično fiziko, 2001. V transportni teoriji je skupaj s profesorjem Suhadolcem rešil dolgo časa odprt problem dokaza kompletnosti vektorskih lastnih funkcij v polneskončnem mediju. Tudi v splošnem se je profesor Pahor zelo rad ukvarjal s problemi, ki povezujejo fiziko z matematiko, morda tudi zato, da bi študente matematike lahko v njihovem jeziku poučil o tem, kako deluje fizika.  Pri izpeljavi fizikalnih zakonov v predavanjih za matematike je dosledno poskušal biti matematično korekten, kar pa je zelo težavna naloga. Ko je nekoč govoril o osnovah kvantne mehanike, je bila opomba profesorja E. Zakrajška (ki je prej pregledal nekaj znanih knjig o tej temi): »Predavanja niso bila povsem v redu, a v teh knjigah je to še veliko slabše.«
  
  Profesor Pahor se je na predavanja pripravljal bolj, kot je bilo v navadi in tako opravičeval svojo trditev, da lahko vsakdo dobro predava, če se le dovolj dobro pripravi in porabi za priprave dovolj časa.
  
  (Vir: OMF 53 (2006), str. 159, 160, J. Strnad in A. Suhadolc: Profesor Sergej Pahor (1930 – 2006))
• Petek Peter
  Na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo je diplomiral 1967 in 1974 doktoriral. 1975 je postal docent, 1987 izredni profesor na sedanji Fakulteti za matematiko in fiziko. Od 1993 do upokojitve je bil redni profesor na Pedagoški fakulteti.
  Znanstveno je delal na področju algebrske topologije pri homologiji simetričnih grup in teorije dinamičnih sistemov pri iteraciji funkcij. Objavil je 17 znanstvenih člankov v mednarodnih matematičnih revijah in v Obzorniku za matematiko in fiziko. Napisal je 10 poljudnih člankov za Presek. 1975-77 je bil urednik Preseka. Je častni član Društva matematikov, fizikov in astronomov Slovenije.
• Petek Tatjana
  Inštitut za matematiko in fiziko
• Peterlin Anton
  Fizik. Prvi direktor IJS. Med najpomembnejšimi raziskovalci velemolekul.
  Na Univerzi v Ljubljani je 1930 diplomiral iz matematike in fizike. Naslednje leto je bil asistent na fizikalnem inštitutu tehniške fakultete. Na Dunaju se je izpopolnjeval v rentgenskem preiskovanju kristalne strukture. V letu 1936/37 je na ljubljanski univerzi prvič predaval splošno fiziko. V Berlinu je 1938 dokončal doktorski študij na Humboldtovi univerzi z odlično oceno (summa cum laude),naslov disertacije je bil Viskoznost razredčene raztopine sferoidov. 1939 je postal docent za fiziko v Ljubljani. Med 2. svetovno vojno je bil večkrat zaprt. Izredni profesor je postal 1945, od 1946 do 1960 je bil redni profesor fizike. Institut SAZU za fiziko, kasnejši IJS, je vodil od 1949 do 1959. 1955 je bil vabljeni profesor na Waynski državni univerzi (Detroit). Po 1960, ko je neprostovoljno zapustil vodenje IJS, je bil leto dni vodja fizikalnega inštituta in profesor fizike na Tehniški univerzi v Münchnu. Od 1961 do 1973 je delal na Univerzi Duke (Severna Karolina) in bil direktor Laboratorija Camilla Dreyfusa, kjer se je ukvarjal s fiziko in kemijo osno orientiranih polimerov. V letih 1973 – 1983 je delal kot pomočnik šefa za polimere v Državnem uradu za standarde v Washingtonu.
  
  Prvi je na ljubljanski univerzi vzpostavil zvezo z mednarodnim fizikalnim raziskovanjem in uveljavil stališče, naj veljajo za ocenjevanje naravoslovnih znanosti  v Sloveniji enaka pravila, kot jih poznajo najrazvitejše države. Takratni njegovi kriteriji, da ima naravoslovna dejavnost  vrednost  šele, ko je priznano v svetovni raziskovalni skupnosti, so se k sreči in tudi zaradi njegove avtoritete, obdržali do današnjega dne.
  
  S svojimi dosežki v raziskovanju velikih molekul in polimerov je postal svetovno znan. Raziskoval je nadmolekularne strukture in lastnosti sintetičnih vlaken pri oblikovanju in plastični deformaciji ter razvil mikrofibrilarni model vlaknate strukture. Izdelal je teorijo pretrga in plastične deformacije delno kristaliničnih, orientiranih polimerov.  Od 1946 je bil dopisni član, od 1949 naprej redni član SAZU, od 1973 član newyorške, od 1974 član washingtonske akademije znanosti, od 1979 dopisni član avstrijske akademije znanosti.  Je avtor ali soavtor malo manj kot 400 znanstvenih člankov, iz svoje ožje stroke, ter 80 poljudnoznastvenih, najrazličnejših. Bil je urednik ali član uredništva več znanstvenih, pa tudi poljudnoznanstvenih revij (Proteus 1945 – 1947, Macromolecular Review, Makromolekulare Chemie in Polimer).
  
  1970 je dobil Binghamovo medaljo reološkega združenja, 1972 je dobil Fordovo nagrado Ameriškega fizikalnega društva, 1985 Kidričevo nagrado za življenjsko delo.  Imenovan je bil za častnega doktorja univerz v Mainzu in v Ljubljani. Bil je častni član Društva matematikov, fizikov in astronomov Slovenije.
  
  (Vir: [1] Enciklopedija Slovenije, 8. zvezek, 1994, str. 322, 323,  Peterlin, Anton, avtor Janez Strnad,
  [2] OMF 2003, str. 80-82, In memoriam akademiku prof. dr. Antonu Peterlinu, avtor Franc Cvelbar)
  Povezave
• Petkovšek Marko
  Dela na Oddelku za matematiko Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani, kjer predava predmete Diskretna matematika, Diskretne strukture, Izbrana poglavja iz simbolnega računanja in računalniške aritmetike, Optimizacija, Računalništvo, in na Oddelku za teoretično računalništvo Inštituta za matematiko, fiziko in mehaniko.
  
  [1] Fakulteta za matematiko in fiziko
  Fakulteta za matematiko in fiziko
  (vir: Fakulteta za matematiko in fiziko)
• Petkovšek Zdravko
  Raziskoval je meglo, burjo, temperaturno inverzijo, onesnaženje zraka, uporabo sončne svetlobe za ogrevanje. Bolj kot predhodniki je v meteorologiji uporabljal fizikalne enačbe iz mehanike tekočin. Objavil je okoli 140 razprav in strokovnih člankov, je soavtor knjig, učbenikov, strokovnih slovarjev. 1973-79 je bil jugoslovanski zastopnik pri komisiji za varstvo zraka OECD. 1983 je dobil nagrado Sklada Borivoja Dobrilovića v okviru Svetovne meteorološke organizacije.
• Petrač Dušan
  Fizik.
  Diplomiral je 1956 iz fizike na Univerzi v Ljubljani in nato do 1963 učil na gimnaziji v Kranju. 1971 se je izpopolnjeval  na Kalifornijski univerzi v Los Angelesu in tam isto leto doktoriral z disertacijo o pojavih v supertekočem heliju.  Od 1975 naprej dela v ustanovi Jet Propulsion Laboratory v Pasadeni, največ  pri vesoljskih programih Ameriške vesoljske agencije (NASA), od 1977 kot višji znanstveni svetnik. Opravljal je temeljne raziskave, reševal nestandardne probleme, načrtoval in razvijal opremo in postopke za uporabo v vesoljskem prostoru. Odkril je metodo za hlajenje infrardečih detektorjev s tekočim helijem . Metoda je dobila po njem ime. Sodi med vrhunske, mednarodno priznane strokovnjake na področju vesoljske tehnike.
  Je član uglednih ustanov in združenj: univerz v Standfordu in Berlinu,  Ameriškega fizikalnega društva, Planetary Society, newyorške Akademije znanosti, Sigma ksi.  Je častni meščan Los Angelesa. Dve od visokih priznanj, ki jih je dobil, sta 1990 Mendelssohnova nagrada za kriofiziko in 1993 medalja NASA za prispevek k vesoljski tehniki.
• Pičman Lovro
  Fizik.
  Diplomiral je 1954 iz matematike in fizike na Prirodoslovno-matematični fakulteti v Ljubljani in doktoriral 1973 na Univerzi v Zagrebu. Od 1957 je delal na Inštitutu Jožef Stefan 1967 je bil izvoljen za izrednega, 1978 za rednega profesorja Oddelka za fiziko Fakultete za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani.  Veliko je delal na tujih univerzah in znanstvenih ustanovah: 1957-59 v Koebenhavnu, 1964 na univerzah Maryland in Wisconsin, 1965 v Saclayu (Francija) in v Helsinkih, 1966 v Madrasu (Indija), 1967 v Parizu, 1969 v Edmontonu.
• Pintar Milan Mik
  Fizik, učitelj fizike.
  
  Leta 1952 je začel študij fizike na Tehniški fakulteti univerze v Ljubljani. Za infrardečo spektroskopijo je skupaj z R. Blincem dobil študentsko Prešernovo nagrado. Leta 1958 se je zaposlil na inštitutu Jožef Stefan in začel raziskovati feroelektrike z vodikovo vezjo. Leta 1966 je doktoriral iz NMR študije strukture in dinamike feroelektrikov. Konec 1967 je sprejel mesto profesorja na univerzi Waterloo (Ontario). Laboratorij te univerze se je razvil v vodilni za NMR v Kanadi. Pri profesorju Pintarju se je izšolalo 15 doktorandov. Od 1986 naprej je bil znanstveni svetnik laboratorija za magnetno resonanco Odseka za fiziko trdne snovi na IJS.
• Pirc Raša
  Fizik.
  Diplomiral je 1963 in doktoriral 1968 na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani. Od 1963 je zaposlen na Inštitutu Jožef Stefan. 1971 se je izpopolnjeval na Tehniški visoki šoli v Münchnu, 1972-74 na Univerzi Utah v Salt Lake Cityju, 1974 na Univerzi Cornell v Ithaci. Od 1988 je redni profesor na oddelku za fiziko sedanje Fakultete za matematiko in fiziko v Ljubljani. Bil je gostujoči profesor na univerzi V Sao Paulu v Braziliji, 1977, in na univerzi v Saarbrücknu, 1981-82, 1984-85, 1987-88.
  
  Ukvarja se s teorijo trdnih snovi, posebej raziskuje paraelastične centre, relaksacijske pojave, moderno teorijo faznih sprememb v feromagnetnih in feroelektričnih snoveh, spinska in dipolarna stekla. Je član Ameriškega fizikalnega združenja. V mednarodnih  fizikalnih revijah je objavil okoli 60 znanstvenih člankov. 1986 je skupaj z B. Tadić dobil Kidričevo nagrado.
• Pisanski Tomaž
  Ukvarja se z diskretno in računalniško matematiko, predvsem s topološko teorijo grafov, z algoritmi in podatkovnimi strukturami na grafih in omrežjih, uporabo grafov v kemiji ter z diskretno optimizacijo in uporabo v finančni matematiki. Je eden od začetnikov teorije grafov in teoretičnega računalništva v Sloveniji. 1992 je ustanovil oddelek za teoretično računalništvo na Inštitutu za matematiko, fiziko in mehaniko. Predaval je na univerzah v 6 državah in bil med organizatorji več kot 20 znanstvenih srečanj. Bil je med ustanovitelji revije Presek. Dvakrat je bil sourednik revije Discrete Mathematics. Objavil je več kot 100 znanstvenih, strokovnih in poljudnoznansvenih člankov.
  Fakulteta za matematiko in fiziko
  (vir: Fakulteta za matematiko in fiziko)
• Plevnik Franc
  Fizik.
  1951 je diplomiral iz fizike in matematike na Univerzi v Ljubljani. Poučeval je na gimnazijah v Novem mestu in Ljubljani. V letih 1961-86 je predaval fiziko na Pedagoški akademiji v Ljubljani. Tam je bil 1973-76 tudi direktor. V soavtorstvu je napisal 15 učbenikov in 7 didaktičnih priročnikov in metodičnih gradiv za pouk v osnovnih in srednjih šolah. Najpomembnejša njegova učbenika sta Fizika za 7. razred, 1974, in Fizika za osmi razred, 1975, ki ju je napisal skupaj z Janezom Ferbarjem.
  
  (Vir: Enciklopedija Slovenije, 8. zvezek, Ljubljana 1994, str. 414, Plevnik, Franc)
• Poberaj Savo
  Fizik.
  Diplomiral je 1955 na Tehniški fakulteti v Ljubljani in doktoriral 1959 na Naravoslovni fakulteti v Ljubljani.  1956 se je zaposlil na Inštitutu Jožef Stefan in delal na področju mikrovalovne tehnike, kjer ima priznan 1 patent, in fizike trdne snovi. Izdelal je prvi merilnik za elektronsko paramagnetno resonanco in z njim meril sevalne poškodbe v trdnih snoveh. Občutljivost merjenja s paramagnetno resonanco je še naprej izboljševal. Na področju fizike plazme je preučeval nelinearne pojave in turbulence in skupaj z I. Grabcem med prvimi izmeril korelacijsko funkcijo. Na IJS je ustanovil laboratorij za raziskovanje plazme. 1971 je postal izredni, 1975 redni profesor fizike na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani. Objavil je 13 znanstvenih in strokovnih člankov.
  
  (Vir: Enciklopedija Slovenije, 9. zvezek, Ljubljana 1995, str. 2, 3, Poberaj, Savo)
• Podgoršak Ervin Bogomir
  Fizik.
  Diplomiral je 1968 iz tehnične fizike na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani. Doktoriral je 1973 na oddelku za fiziko Univerze Wisconsin v Madisonu, ZDA. Iz medicinske fizike se je 1973-74 izpopolnjeval na Ontarijskem onkološkem inštitutu univerze v Torontu. Od 1975 dela na Medicinski fakulteti McGillove univerze v Montrealu, od 1985 kot redni profesor. Od 1979 je direktor oddelka za medicinsko fiziko Montrealske splošne bolnišnice in od 1990 tudi direktor oddelka za medicinsko fiziko McGillove univerze. Proučuje uporabo fizike v medicini, predvsem pri diagnozi in zdravljenju malignih tumorjev. Sodeluje tudi pri razvoju novih tehnik v dozimetriji obsevanja. Napisal je več kot 120 znanstvenih in strokovnih člankov, objavljenih v mednarodnih fizikalnih in medicinskih revijah.
  
  (Vir: Enciklopedija Slovenije, 9. zvezek, Ljubljana 1995, str. 11, 12, Podgoršak, Ervin Bogomir)
  Povezave
  
  Viva.si
• Potokar Milan
  Fizik.
  Eksperimentalno je raziskoval  sevalno zajetje nukleonov v jedrih, teoretično pa modele za foto- in elektronuklearne reakcije. Organiziral je mednarodno sodelovanje Slovenije pri raziskavah strukture jeder in nukleonov. Sam ali v soavtorstvu je objavil okoli 60 znanstvenih razprav v fizikalnem tisku.
• Povh Bogdan
  Fizik, direktor inštituta Max Planck v Heidelbergu.
  Ukvarja se z fiziko jedra in osnovnih delcev; najbolj znan je po raziskavah hiperjeder in zgradbe hadronov. V CERN-u je proučeval anihilacijo snovi pri trkih z delci antisnovi. Razvija eksperimentalne metode jedrske fizike za uporabo na drugih področjih naravoslovja, npr. protonska mikrosonda za analizo sledov elementov na mikroobmočjih mineralnih in bioloških vzorcev. Objavil je okrog 350 znanstvenih člankov v mednarodnih fizikalnih revijah. Je soavtor 9 strokovnih knjig. Je svetovalec več mednarodnih znanstvenih inštitutov in univerz v Evropi in v ZDA, med drugimi tudi IJS. Je glavni urednik revije Zeitschrift für Physik A. Od 1977 je dopisni član SAZU.
  
  (Vir: Enciklopedija Slovenije, 9. zvezek, str. 205, geslo Povh, Bogdan, avtor Sandi Sitar)
• Povšič Jože
  Diplomiral je 1934 na Filozofski fakulteti v Ljubljani. 1935 je postal pomožni asistent na Inštitutu za fiziko Tehniške fakultete, 1936 suplent na Tehniški srednji šoli v Ljubljani in pozneje profesor, 1959-74 tudi pomočnik ravnatelja. O pouku matematike je pisal v Sodobni pedagogiki, Pedagoškem tisku in Obzorniku za matematiko in fiziko. 1953-59 je bil urednik Zbornika pedagoških člankov. V Delih SAZU so izšle bibliografije F. Močnika, 1966, Jurija Vege, 1974 in F. Hočevarja, 1978. Iz 1978 je tudi tipkopis bibliografije R. Zupančiča, ki ga hrani SAZU. Je soavtor bibliografij J. Plemlja, R. Zupančiča in F. Hočevarja, vse iz Matematične knjižnice.
  
  Prejel je Žagarjevo nagrado. Bil je častni član Društva matematikov, fizikov in astronomov Slovenije.
• Pregl Gvido
  Fizik.
  Diplomiral je 1959 in doktoriral 1969 na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani. 1960 se je zaposlil na Inštitutu Jožef Stefan, kjer je od 1973 bil vodja oddelka za pogon reaktorja. Fiziko je najprej predaval na Medicinski fakulteti in Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani. 1976 je začel predavati fiziko na Visoki tehniški šoli v Mariboru. Od 1986 je tam redni profesor. 1985 in naprej je predaval radiacijsko in reaktorsko tehniko na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani. Raziskoval je področje nevtronske spektrometrije, spektrometrije gama in nevtronske radiografije. Objavil je 14 znanstvenih člankov v mednarodnih fizikalnih revijah.
  
  (Vir: Enciklopedija Slovenije,9. zvezek, Ljubljana 1995, str. 275, Pregl, Gvido)
• Prelovšek Peter
  Fizik.
  Diplomiral je 1970 na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani in tu 1975 doktoriral. Od 1971 dela na Inštitutu  Jožef Stefan. 1986-94 je bil vodja oddelka za teoretično fiziko. Od 1974 predava na oddelku za fiziko sedanje Fakultete za matematiko in fiziko, od 1989 kot redni profesor.  Strokovno se je izpopolnjeval na Tehniški univerzi v Münchnu, 1977-78, bil je večkrat gostujoči profesor na Tehniški visoki šoli v Zürichu, 1982, 1987-88, 1992, svetovalec pri Državnem laboratoriju v Los Alamosu, 1987, in gostujoči predavatelj na Visoki tehniški šoli v Lausanni, 1992. Sam ali s sodelavci je v mednarodnih fizikalnih revijah objavil več kot 100 člankov s področja trdnih snovi, faznih prehodov v feroelektrikih, inkomenzurabilnih struktur, koreliranih elektronov in visokotemperaturnih superprevodnikov. Za raziskave v teoriji inkomenzurabilnih  sistemov je 1985 prejel Kidričevo nagrado.
  
  (Vir: Enciklopedija Slovenije, 9. zvezek, Ljubljana 1995, str. 288, Prelovšek, Peter)
  Povezave
  Fakulteta za matematiko in fiziko
• Prezelj Perman Jasna
  Je docentka za področje matematične analize na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani.
  [4] Fakulteta za matematiko in fiziko
  Fakulteta za matematiko in fiziko
  (vir: Fakulteta za matematiko in fiziko)
• Prijatelj Niko
  Po maturi 1940 se je vpisal na Filozofsko fakulteto na matematiko s fiziko in filozofijo. Diplomiral je 1946. Na srednjih šolah je poučeval do 1957, ko je bil sprejet na eno od asistentskih mest na oddelku za matematiko. Po polletnem izpopolnjevanju na inštitutu H. Poincare je 1961 promoviral za doktorja matematike. Predmeta Elementarna matematika in Elementarna matematika z metodiko je na Višji pedagoški šoli in na oddelku za matematiko ljubljanske univerze poučeval že pred doktoratom, kasneje na oddelku za matematiko Matematiko (oziroma Analizo) 1 in 2 ter Teorijo množic, Osnove topologije, Osnove matematike. Njegova predavanja so bila virtuozna in navdušujoča, v njih je znal izraziti vso svojo zaljubljenost v matematiko, zato je bil nadvse dobrodošel predavatelj ne le med študenti, ampak tudi med  drugimi, zelo različnimi, k matematiki nagnjenimi poslušalci.
  Od vodstvenih del je posebej pomembno triletno direktorstvo oddelka za matematiko Instituta za matematiko, fiziko in mehaniko v času, ko se je gradila nova stavba sedanje Fakultete za matematiko in fiziko.
• Prosen Marijan
  Učitelj matematike, fizike, astronomije. Astronom. Pisec.
  Diplomiral je 1961 na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani. 1963-73 je delal na Astronomsko-geofizikalnem observatoriju Univerze v Ljubljani, po 1973 je bil vse do upokojitve srednješolski profesor matematike in fizike.
  
  Skupaj s P. Ranzinger  je 1969 izmeril natančne koordinate Astronomsko-geofizikalnega observatorija. S F. Avscem je bil soavtor učbenika Astronomija, Ljubljana 1973. Je soavtor več zbirk matematičnih nalog in vaj za srednjo šolo. Sam ali v soavtorstvu je napisal okrog 50 knjig, precej od teh je z življenjepisnimi in strokovnimi podatki o starejših slovenskih astronomih in fizikih, pa tudi večina drugih njegovih knjig je namenjena popularizaciji fizikalnega in astronomskega znanja. Napisal je čez 600 strokovnih in poljudnih prispevkov iz astronomije, namenjenih mladinskim in poljudnim naravoslovnim revijam. Raziskoval je astronomsko dediščino v Sloveniji in se ukvarjal z metodiko posredovanja temeljev astronomije, vodil je mladinske astronomske tabore in delavnice. Predavanj in delavnic je bilo čez 200.
  
  Prejel je Levstikovo nagrado.
• Pucelj Ivan
  Diplomiral je 1954 na Prirodoslovni-matematični fakulteti v Ljubljani. Matematiko in fiziko je poučeval na več gimnazijah, najdlje na Prvi gimnaziji v Ljubljani. V letih 1970-90 je bil višji predavatelj za analizo in geometrijo na Pedagoški akademiji v Ljubljani.
• Rakovec Jože
  Diplomiral je 1971 in doktoriral 1981 na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo Univerze v Ljubljani. Od 1977 je zaposlen na isti fakulteti, s sedanjim imenom Fakulteta za matematiko in fiziko. Od 1990 je izredni profesor. Je predstojnik katedre za meteorologijo. Vodi raziskave na Hidrometeorološkem zavodu Republike Slovenije. Ukvarja se z numeričnim modeliranjem dogajanj v ozračju in z aplikativno meteorologijo. Objavil je več kot 60 člankov in 30 referatov ter izdelal več ekspertiz. Je slovenski delegat v evropskih meteoroloških aktivnostih in tako povezuje slovensko meteorologijo v mednarodne projekte.
  Fakulteta za matematiko in fiziko
• Ravnikar Bruno
  Fizik.
  Diplomiral je 1955 iz tehnične fizike na Filozofski fakulteti v Ljubljani, doktoriral pa 1986 iz elektrotehniških znanosti na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani. Od 1960 je predaval na Višji železničarski tehniški šoli in bil direktor te šole od 1961 – 1974. 1974-76 je bil tehnični direktor Opere. 1976 je postal vodja razvoja v podjetju Iskra – Avtomatika. Od 1985 honorarno predava akustiko glasbe na oddelku  za muzikologijo Filozofske fakultete in Akademije za glasbo v Ljubljani. Ukvarja se z akustično analizo ljudskih glasbil, predvsem z uporabo informatike v glasbi, kar je utemeljil v svoji doktorski disertaciji. Sodeloval je pri organiziranju folklorne plesne dejavnosti v Sloveniji in je bil 1969 med ustanovitelji mednarodnega sveta za organizacijo folklornih festivalov (CIOFF), katerega sodelavec je še vedno. Bil je vodja več folklornih skupin in je avtor številnih plesnih priredb. Je strokovnjak za zapisovanje ljudskih plesov z labanotacijo; sestavil je učbenik s 300 primeri zapisov.
• Repovš Dušan
  Od 1983 naprej je Dušan Repovš vodja nacionalne skupine za topologijo, geometrijo in nelinearno analizo. ki na Inštitutu za matematiko, fiziko in mehaniko izvaja številne nacionalne in mednarodne projekte. Delo skupine je bilo ocenjeno kot najbolj kvalitetno.
• Reya Oskar
  Diplomiral je 1925 iz fizične geografije na Univerzi v Beogradu in 1929 doktoriral na Univerzi v Zagrebu. Od 1926 je vodil Zavod za meteorologijo in geodinamiko pri Univerzi v Ljubljani, od 1933 je bil predavatelj na univerzi, 1947-60 izredni profesor za meteorologijo. Kot vodja Zavoda je razširil mrežo meteoroloških opazovalnic, objavljal meteorološke podatke in pospeševal seizmološke meritve. Objavil je okrog 50 poljudnoznanstvenih člankov in del; 1946 je narisal prvo padavinsko karto Slovenije. 1950 je na Univerzi vpeljal samostojni študij meteorologije na matematično-fizikalni osnovi in postavil temelje meteorologije v Sloveniji. 1954 je bil pobudnik ustanovitve Društva meteorologov.
• Ribarič Marjan
  Matematik in fizik.
  Raziskoval je  matematične metode teoretične fizike, strukturo enačb stanja realnih plinov in tekočin, matematično ekonomijo, teorijo splošnih sistemov, računalniške metode za analizo eksperimentalnih podatkov,  transportnoteoretično interpretacijo osnovnih enačb teoretične fizike.
• Ribarič Vladimir
  Geofizik in seizmolog.
  Diplomiral je 1952 in doktoriral 1986 na Prirodoslovno-matematični fakulteti v Zagrebu. Po specializaciji v Zagrebu in Beogradu je od 1964 delal na Astronomsko-geofizikalnem observatoriju na Golovcu v Ljubljani, ki ga je od 1967 tudi vodil. 1978-1994 je bil direktor Seizmološkega zavoda Republike Slovenije. Od 1981 je bil izredni profesor seizmologije na univerzi v Skopju, od 1987 redni. Od 1964 – 1972 je bil predstavnik Jugoslavije v evropski seizmološki komisiji.
• Robida Karel
  1825 je v Ljubljani doštudiral filozofijo. Vstopil je v benediktinski red. Po končanem študiju bogoslovja je bil gimnazijski profesor v Celovcu 1830 – 1874, prva leta za humanistične predmete, od 1847 naprej za matematiko in fiziko. V letih 1866 -75 je bil tudi superior benediktinskega kolegija v Celovcu.
  Pisal je poučne in nabožne tekste, objavljal je največ v Drobtinicah. Izdal je 4 poljudne knjige. Med učitelji fizike je najbolj znan po prvi knjigi o fiziki, napisani v slovenščini, Naravoslovje alj fizika (1849). Razen te je napisal še 11 člankov o fiziki, vse v slovenščini.
  
  (Vir: Enciklopedija Slovenije, 10. zvezek, Ljubljana 1996, str. 243, Robida, Karel, avtor Janez Strnad)
  Povezave
• Rosina Mitja
  Fizik.
  Raziskoval je strukturo lahkih jeder, dipolno veleresonanco, ekscitacije tipa delec-vrzel, variacijski račun gostotne matrike in kvantnomehanične tokovnice pri vrtečih se jedrih. Podrobno se je ukvarjal z modelom jeder iz kvarkov, zlasti s silo med nukleonoma, resonančnimi stanji 2 barionov, z mezonskim oblakom v nukleonu in v jedru ter s trki mezonov. V soavtorstvu je objavil 44 znanstvenih člankov v mednarodnih revijah, 66 strokovnih člankov in referatov. Spisal je učbenika Jedrska fizika (1969, 1981) in Višja kvantna mehanika (1995).
  Fakulteta za matematiko in fiziko
  (vir: Fakulteta za matematiko in fiziko)
• Rupnik Peter
  Fizik. Gospodarstvenik.
  Diplomiral je 1969 iz tehnične fizike, 1977 je magistriral na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani. 1969 se je zaposlil na IJS, sodeloval je v raziskovalnih projektih o lastnostih atoma in jedra in o tem objavil več razprav v fizikalnih revijah. Izpopolnil je sondo za določanje koncentracije živega srebra v stenah vrtin.
• Rutar Venceslav
  Fizik.
  Diplomiral je 1974 iz tehniške fizike na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo Univerze v Ljubljani. Doktoriral je 1980. 1974-86 je bil zaposlen na IJS, vmes je 1982-84 delal na Univerzi Missouri v Columbii. 1986-1990 je vodil laboratorij za jedrsko magnetno resonanco na Državni univerzi Iowe v Amesu. Od 1990 je zaposlen pri družbi Union Carbide ter kot starejši raziskovalec dela v Tehničnem centru v Bound Brooku v New Jerseyju.
• Sajovic Oton
  Objavil je 4 strokovne članke. Sam ali v soavtorstvu je spisal številne srednješolske učbenike: Trigonometrija in analitična geometrija za srednje šole, Ljubljana 1937, Fizika za sedmi in osmi razred srednjih šol in višje strokovne šole, Ljubljana 1939, skupaj z M. Adlešičem Trigonometrija za srednje šole, Ljubljana 1951, skupaj s F. Ahlinom in F. Jeranom Analitična geometrija v ravnini za srednje šole, Ljubljana 1952, visokošolska skripta Opisna geometrija ter, nista učbenika, Normalna aksonometrija, Ljubljana 1962 in Terminološki slovar opisne geometrije, Ljubljana 1975.
• Sega Ronald
  Po rodu je ameriški Slovenec. Diplomiral je iz matematike in fizike na Akademiji ameriškega vojaškega letalstva. 1975 je magistriral iz fizike na Državni univerzi Ohio v Columbusu, 1982 pa doktoriral iz elektroinženirskih znanosti na Državni univerzi Colorado v Fort Collinsu. Tam je redni profesor. 1990 je postal kandidat za astronavta pri vesoljski agenciji NASA. 1994 je prvič poletel v vesolje. Bil je inženir poleta Discovery STS-60 s 199 urami v vesolju. Nato je bil koordinator urjenja posadk v vesoljskem sodelovanju ZDA in Rusije. Bil je pilot poveljnik odprave Atlantis STS-76, med katero se je raketoplan združil z vesoljsko postajo Mir, 1996.
• Seliger Janez
  Fizik.
  Razvija nove tehnike jedrske magnetne, jedrske kvadrupolne in dvojne resonance. S temi metodami raziskuje tekoče kristale, fazne prehode v trdnih snoveh, zlasti feroelektrikih, inkomenzurabilne strukture, dipolna stekla, termokromne in fotokromne snovi. Sam in s sodelavci je v mednarodnih fizikalnih revijah objavil okrog 100 znanstvenih člankov.Za razvoj nove tehnike dvojne resonance je 1973 skupaj s sodelavci dobil Kidričevo nagrado.
  Fakulteta za matematiko in fiziko
  (vir: Fakulteta za matematiko in fiziko)
• Seljak Uroš
  Fizik, astronom. Ukvarja se z lastnostmi vesolja, ugotovljenimi iz kozmoloških opazovanj.
  Diplomo in magisterij je opravil na Univerzi v Ljubljani, doktoriral je 1995 na MIT z disertacijo Light propagation in a weekly perturbed expanding universe.  Od 1995-98 je delal na Harvardu v Smithsonovem centru za astrofiziko, vzporedno na univerzi Princeton, v Zürichu in v ICTP v Trstu. 2002 je dobil nagrado Helen B. Warner Ameriškega astronomskega združenja in 2002 nagrado NSF CAREER. Na Berkeleyu je profesor astrofizike od 2008, vzporedno dela v LBNL. Je vodja Centra za kozmološko fiziko na Berkeleyu.
  
  Specializiral se je v teoretični kozmologiji, zadnje časa se bolj ukvarja z lastnostmi vesolja, ugotovljenimi iz kozmoloških opazovanj. Večino kozmoloških opažanj je možno razložiti s standardnim modelom, kot ga poznamo, Veliki pok, inflacijsko obdobje, kvantne fluktuacije za nastajanje začetnih struktur, prevlada temne snovi, temna energija za razlago pospešenega širjenja.
  22. marca 2014 je Center za kozmološko fiziko v Berkeleyu objavil, da so pred približno 3 leti z radijskim teleskopom na južnem polu BICEP-2 izmerili napovedan vrtinčni vzorec B-polarizacije. [5] [6]
• Šemrl Peter
  Diplomiral je 1985 in doktoriral 1988 na Fakulteti za naravoslovje in  tehnologijo v Ljubljani. 1985-88 je delal na Inštitutu za matematiko, fiziko in mehaniko v Ljubljani, zatem na FNT. 1993-98 je poučeval na Fakulteti za strojništvo v Mariboru, od 1994 kot izredni profesor. Od 1998 dela na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani. Bil je gostujoči profesor na več univerzah v Evropi, ZDA, Kanadi in Indiji. Njegovo raziskovalno področje je funkcionalna analiza, predvsem teorija operatorjev. V matematičnih revijah je objavil sam ali s sodelavci čez 70 člankov. 1996 je dobil Nagrado RS za znanstveno-raziskovalno delo.
  
  Fakulteta za matematiko in fiziko
  (vir: Fakulteta za matematiko in fiziko)
• Skubic Tomislav
  1953 je diplomiral na Prirodoslovno-matematični fakulteti v Ljubljani, 1962 pa doktoriral na isti fakulteti, vmes preimenovani v Fakulteto za naravoslovje in tehnologijo. Po diplomi je nekaj let učil matematiko na srednjih šolah. 1959 je postal asistent za matematiko na oddelku za tehniško fiziko. Po doktoratu se je 1962 izpopolnjeval pri firmi Zuse v Bad Hersfeldu v Nemčiji in se specializiral za delo z enim prvih računalnikov Z-23. Od 1963 do 1966 je bil predstojnik računskega centra Inštituta za matematiko, fiziko in mehaniko v Ljubljani. Sodeloval je pri številnih raziskovalnih nalogah s področja računalništva. Kasneje je bil profesor matematike na Fakulteti za elektrotehniko.
• Skvarča Jurij Janez
  Fizik. Andinist.
• Slosar Anže
  Astrofizik, fizik. V Brookhaven National Laboratory raziskuje po metodi Gozd Lyman-Alpha svetlobo s kvazarjev in s tem zgradbo zgodnjega vesolja.
  
  Seznam objav, sam ali s sodelavci (skupno število avtorjev od 2 do več 10) je do današnjega datuma dosegel zaporedno številko 73, oznaka področja kozmologija in izvengalaktična astrofizika. Pogosta beseda v naslovih je temna energija. O tem je objavil tudi članek [2].
  »Odkritje, za katero je bila podeljena letošnja Nobelova nagrada za fiziko, je torej pripomoglo k ugotovitvi, da je vesolje več kot 95% sestavljeno iz snovi (temna snov in temna energija), katere mikroskopska slika in pomen znotraj standardnega modela fizike delcev še ni pojasnjen.«
  
  [2] OMF 58 (2011), str. 221, Vid Iršič, Anže Slosar: Nobelova nagrada za fiziko 2011 – temna energija,
• Šmigoc Helena
  Diplomirala je 1999 na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. Diplomsko delo Obratni spektralni problem za nenegativne matrike je bilo nagrajeno s Prešernovo nagrado za študente.
• Štalec Ivan
  Diplomiral je 1934 na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Bil je srednješolski učitelj matematike in fizike, najdalj na I. gimnaziji v Ljubljani, popularno imenovani »bežigrajska«. Učil je tudi metodiko fizike in nekaj let metodiko matematike na Višji pedagoški šoli in na Fakulteti za naravoslovje  in tehnologijo v Ljubljani.  Prizadeval si je za sodoben pouk matematike in fizike v osnovnih in srednjih šolah, v srednjo šolo je med prvimi vpeljal laboratorijske vaje iz fizike. Sam ali s sodelavci je napisal več zbirk matematičnih vaj, ki so doživele številne izdaje, med učbeniki je najbolj znana Matematika za I. – IV. razred tehniških šol, 1974-77. Bil je častni član Društva matematikov, fizikov in astronomov Slovenije. Prejel je Žagarjevo nagrado.
  
  (Vir: Enciklopedija Slovenije, 13. zvezek, Ljubljana 1999, str. 134, Štalec, Ivan, avtor Janez Strnad)
  Povezave
• Stefan Jožef
  Fizik.
  1845 je v Celovcu začel obiskovati gimnazijo. Slovenščino je poučeval A. Janežič, fiziko K. Robida. V literarnem krožku je sodeloval tudi Stefan. Z dodatnim študijem je presegel srednješolsko znanje matematike in fizike in maturiral kot najboljši. 1853 je začel študirati na Dunaju matematiko in fiziko na Filozofski fakulteti. Poslušal je tudi jezikoslovna predavanja F. Miklošiča. Do 1958 je nadaljeval z literarnim udejstvovanjem, začetim v gimnaziji. Pesmi so bile zelo raznolike in jih je objavljal v več slovenskih časopisih. Objavil je okrog 20 proznih sestavkov s skupnim naslovom Naturoznanske izkušnje in  z njimi utemeljil slovensko poljudnoznanstveno izrazoslovje. 1855 je za 3 leta prehitel Levstikov literarni program, načrtoval je tudi, v nasprotju npr. s F. Levstikom,  slovensko poučno pisanje. Navduševal se je za še dalekosežnejše literarne načrte. Po 1859 je literaturo popolnoma opustil in tudi nehal objavljati v slovenščini.
  
  1857 je opravil profesorski izpit iz matematike in fizike. Začel je poučevati na eni od dunajskih realk. Istočasno je predaval študentom farmacije eksperimentalno fiziko. 1858 je študij dokončal z doktoratom. Konec 1957 je v dunajski Akademiji znanosti predaval o absorpciji plinov. Opazil ga je prof. fiziologije C. Ludwig in ga povabil k sodelovanju v laboratoriju. O skupnih rezultatih sta poročala naslednje leto. Prof. fiziologije E. W. Brücke je 1860 podprl Stefanovo kandidaturo za dopisnega člana Akademije. Na Filozofski fakulteti so ustanovili novo profesorsko mesto, ki ga je 1863 zasedel Stefan. Bil je najmlajši redni profesor v Avstriji. 1865 je postal še direktor fizikalnega inštituta Filozofske fakultete in redni član Akademije znanosti.
  
  Najprej je poučeval mehaniko in optiko in 1865 za raziskave na teh področjih dobil Liebnovo nagrado. Kasneje se je bolj posvečal elektriki. S termodinamiko se je ukvarjal v vseh obdobjih. Prvi je uspešno izmeril prevajanje toplote v plinih. Izdelal je diatermometer in 1872 izmeril toplotno prevodnost zraka. Prepričal se je, da toplotna prevodnost plinov ni odvisna od tlaka in tako prvi v Evropi potrdil Maxwellovo kinetično teorijo plinov. Začel je raziskovati, kako segreta telesa oddajajo toploto s sevanjem. Od 1817 je bilo v rabi Dulong-Petitovo pravilo, iz katerega pa so izračunali nenavadno nizko temperaturo Sončevega površja. Uporabil je rezultate Tyndallovih meritev in se prepričal, da se ti ujemajo s Stefanovimi predvidevanji o sorazmerju s četrto potenco temperature. Ta ugotovitev iz leta 1879 ima ime po njem – Stefanov zakon. Temperatura Sončevega površja, malo manj kot 6000 K, izračunana iz Stefanovega zakona, je bila veliko sprejemljivejša od »prejšnje«.
  
  Večinoma v poročilih dunajske Akademije znanosti je objavil okrog 80 znanstvenih člankov. V študijskem letu 1869/60 je bil dekan Filozofske fakultete, 1876/77 pa rektor Univerze. 1875-85 je bil tajnik matematično-naravoslovnega razreda Akademije znanosti. 1872 je bil član komisije za mere in je pripravil prehod na metrski sistem, vpeljan 1876. 1883-86 je bil prvi predsednik na novoustanovljenega Elektrotehniškega društva. Za uspešno elektrotehniško razstavo 1883 je bil odlikovan z redom železne krone 3. stopnje, kar mu je dovoljevalo prevzem plemiškega naslova, česar pa  J. Stefan ni želel uveljavljati. 1885 je predsedoval mednarodni konferenci na Dunaju za določitev normalnega tona. 1885 je postal dosmrtni predsednik Akademije znanosti. Bil je še član Kraljevega društva v Uppsali, Kraljeve akademije v Münchnu in Fizikalnomedicinskega društva v Würzburgu.
  Dunajska fizikalna šola si je z Jožefom Stefanom, njegovim sodobnikom  J. J. Loschmidtom in Stefanovim učencem L. Boltzmannom pridobila svetovni ugled.
• Stepišnik Janez
  Fizik.
  Diplomiral je 1964 in doktoriral 1971 na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani. Izpopolnjeval se je na univerzi Washington v Seatlu. Najprej je delal v Iskrinih razvojnih laboratorijih in kot raziskovalec na Inštitutu Jožef Stefan, 1963-70, nato na FNT, od 1986 kot redni profesor. 1994-95 je bil gostujoči profesor na univerzi Massey v Palmerston North na Novi Zelandiji. Raziskoval je magnetno resonanco, ultrazvok, fiziko trdne snovi in kapljevin, metode in tehnike fizikalnih eksperimentov.
  
  V mednarodnih fizikalnih revijah je sam ali s sodelavci objavil 50 znanstvenih in 4 strokovne članke. Priznane ima 3 patente.
  Fakulteta za matematiko in fiziko
  (vir: Fakulteta za matematiko in fiziko)
• Strnad Janez
  Fizik z najobsežnejšim in najpestrejšim pisnim opusom v slovenščini.
  Diplomiral je 1957 in 1963 doktoriral iz jedrske fizike na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani. 1958 se je zaposlil na Inštitutu Jožef Stefan in tu sodeloval do 1993. Od 1959 je delal tudi na FNT, 1974 je bil izvoljen za rednega profesorja. Izpopolnjeval se je na Inštitutu za teoretično fiziko univerze v Heidelbergu, 1960-61. Sodeloval je z inštitutom za didaktiko fizike univerze v Giessnu v Nemčiji. Pri poučevanju fizike se je zlasti ukvarjal z vprašanji pouka kvantne fizike in teorije relativnosti. O tem sta on in W. Kuhn izdala knjigo Quantenfeldtheorie. Photonen und ihre Deutung, Braunschweig, Wiesbaden, 1995. V angleščini ali nemščini je objavil več kot 100 znanstvenih in strokovnih člankov. V Obzorniku za matematiko in fiziko, Proteusu, Preseku je objavil več kot 500 strokovnih in poljudnih člankov in več kot 200 poljudnih člankov v Delu in Dnevniku. Natančnejše število je težko zapisati tudi zato, ker »izpod njegovega peresa« stalno izhajajo novi.
  
  Napisal je več učbenikov, zlasti visokošolskih, Fiziko I – IV (1977-98), Razvoj fizike, 1996, tudi srednješolskih, in iz bolj specialnih področij, npr. kvantna teorija polja, uvodne informativne knjige. Napisal je okrog 30 strokovnih in poljudnih knjig, najbolj znana zbirka so Fiziki I – VII, 1995 – 2010 ( po avtorjevi oznaki »pripovedovanje zgodb«).
  
  Z Levstikovo nagrado je dobil priznanje za pisanje knjige o atomih in delcih Iz take so snovi kot sanje, 1988.
  
  Janez Strnad je fizik z nedvomno najobsežnejšim in najbolj pestrim pisnim opusom v slovenščini in z najboljšim poznavanjem zgodovine fizike (ali razvoja fizike).
  
  (Vir: Enciklopedija Slovenije, 12. zvezek, Ljubljana 1998, str. 343, Strnad, Janez)
  Povezave
  
  Wikipedija
  Fakulteta za matematiko in fiziko
• Šubic Simon
  Fizik, profesor fizike.
  
  Napisal je 18 znanstvenih razprav. O termodinamiki in statistični mehaniki je v nemščini objavljal v Leipzigu in na Dunaju. Pri JAZU (Jugoslovanska akademija znanosti in umetnosti, dopisni član je bil Simon Šubic od 1867 naprej) v Zagrebu je objavil prve fizikalne znanstvene razprave v slovenščini, Mehanična teorija o toploti, 1872, 1873, Dinamična teorija o plinih, 1874. Napisal je 2 nemška učbenika fizike za srednje šole. Dom in svet in Ljubljanski zvon sta objavila okrog 50 njegovih poljudnih fizikalnih člankov. V Temeljih vremenoznanstva v Zborniku Slovenske matice, 1900, je zasnoval slovensko meteorološko izrazoslovje. Obsežno filozofsko naravnano delo Titansko napadovanje Olimpa je ostalo v rokopisu.
• Suhadolc Anton
  Diplomiral je 1957 in doktoriral 1965 na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani. Izpopolnjeval se je na univerzah v Heidelbergu, 1961-63, in Madisonu (Wisconsin) v ZDA, 1970-71. 1959 je bil leto dni zaposlen na IJS, od 1960 naprej dela na FNT,od 1981 kot redni profesor. Predaval je linearno algebro, funkcionalno analizo, teorijo mere, teorijo navadnih in parcialnih diferencialnih enačb. Napisal je več visokošolskih učbenikov, npr. Potencialna teorija, 1995. Raziskoval je klasično in funkcionalno analizo in o tem napisal 3 strokovne monografije, Linearni topološki prostori I-II, 1979, 1987. Objavil je 15 znanstvenih in 30 strokovnih člankov in več kot 100 recenzij matematičnih knjig v Obzorniku za matematiko in fiziko in v Mathematical Reviews (Providence). 1974 je prejel Kidričevo nagrado, skupaj s S. Pahorjem.
  Je častni član Društva matematikov, fizikov in astronomov Slovenije. V zadnjih letih se ukvarja tudi z zgodovino matematike v Sloveniji.
• Svetina Saša
  Fizik. Strokovnjak za biofiziko.
  
  Na oddelku za fiziko Fakultete za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani je 1959 diplomiral, 1965 doktoriral. 1966-68 se je izpopolnjeval v Buffalu (ZDA) in na univerzah v Nemčiji. Zaposlil se je 1960 na FNT, bil znanstveni sodelavec Odseka za teoretično fiziko Inštituta Jožef Stefan. 1972 je postal predstojnik Inštituta za biofiziko Medicinske fakultete v Ljubljani, od 1983 je redni profesor za biofiziko. Sodeluje tudi na raziskavah pri IJS. Od 1995 je dopisni član SAZU.
  
  Na področju fizike trdne snovi je bistven njegov prispevek k razumevanju feroelektričnih kristalov z vodikovo vezjo, v biofiziki pa je poznan po raziskavah osnovnih lastnosti rdečih krvničk in elastičnih lastnosti bioloških membran, ki določajo obliko krvničk in fosfolipidnih mehurčkov. V Sloveniji je utemeljil teoretsko biofiziko. Vodi raziskovalno skupino, ki je ena vodilnih v svetu za preučevanje celičnih oblik in mehanskih lastnosti bioloških membran.
  
  Sam ali s sodelavci je objavil več kot 120 znanstvenih razprav, večinoma v mednarodnih revijah. Leta 1993 je dobil nagrado Republike Slovenije za znanstveno-raziskovalno delo.
  
  (Vir: Enciklopedija Slovenije, 12. zvezek, Ljubljana 1998, str. 393, Svetina, Sašo, avtor Boštjan Žekš)
• Tadić Bosiljka
  Diplomirala je 1974 in doktorirala 1980 na Prirodoslovno-matematični fakulteti v Beogradu. V letih 1975-86 je delala na Inštitutu za fiziko v Beogradu in poučevala na univerzi v Podgorici (tedaj Titogradu). Od 1986 je zaposlena na Inštitutu Jožef Stefan v Ljubljani. Izpopolnjevala se je na univerzah v Parizu, Budimpešti, Saarbrücknu, Münchnu, večkrat je bila gostujoča znanstvenica na univerzi v Duisburgu, 1991-92, 1994-98.
  Raziskuje neravnovesne fazne prehode,  dinamiko kompleksnih sistemov, statistično fiziko neurejenih magnetov in feroelektrikov. Sama ali s sodelavci je objavila v fizikalnih revijah več kot 60 člankov s teh področij. Ona in R. Pirc sta 1986 za raziskave faznih prehodov prejela Kidričevo nagrado.
  
  Inštitut za fiziko, Beograd
  (vir: Inštitut za fiziko, Beograd)
• Tomšič Gabrijel
  Diplomiral je 1960 na Naravoslovni fakulteti v Ljubljani in doktoriral 1971 na (isti fakulteti z novim imenom) Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo. Od 1962 je bil zaposlen na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani, od 1982 naprej je bil redni profesor. V letih 1977-82 je vodil Inštitut za matematiko, fiziko in mehaniko Univerze v Ljubljani. Sam ali s sodelavci je napisal 30 strokovnih in znanstvenih člankov iz funkcionalne analize in aplikativne matematike ter 7 učbenikov.
• Trontelj Zvonko
  Fizik.
  Diplomiral je 1962 in doktoriral 1971 na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani. Izpopolnjeval se je na univerzah v ZDA in na univerzi v Helsinkih. Od 1962 je delal na Inštitutu za matematiko, fiziko in mehaniko v Ljubljani, od 1963 na FNT (oziroma kasnejši Fakulteti za matematiko in fiziko), od 1997 kot redni profesor. Več let je v Berlinu vodil laboratorij za bioelektrične raziskave na Zveznem fizikalno tehniškem zavodu. Raziskoval je v eksperimentalni fiziki trdne snovi: fazni prehodi, inkomenzurabilni sistemi, in aplikacijski fiziki: uporaba senzorjev SQUID za biomagnetne meritve in meritve elektronskega in jedrskega magnetizma, minihladilni sistem Stirlingove vrste. Skupaj s sodelavci je objavil več kot 100 znanstvenih in strokovnih člankov.
  
  (Vir: Enciklopedija Slovenije, 13. zvezek, Ljubljana 1999, str. 349, 350, Trontelj, Zvonko)
  
  
  Fakulteta za matematiko in fiziko
  Inštitut za matematiko, fiziko in mehaniko
  (vir: Fakulteta za matematiko in fiziko)
• Urbanc Brigita
  Fizičarka. Desetletje in več raziskuje na Univerzi Drexel  biofiziko beljakovin, znanih od nevarnih možganskih bolezni.
  Diplomirala je 1987 na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani. Prav tam je doktorirala 1994. Kot gostujoča znanstvenica je 1994-2007 delala na oddelku za fiziko Univerze v Bostonu, naslednje leto kot izredna profesorica in raziskovalka prav tam, od 2008 naprej kot izredna profesorica oddelka za fiziko Univerze Drexel.
  
  Ukvarja se z biofiziko beljakovin in biomimetičnih membran. Skupina, ki jo vodi, se je osredotočila na amiloid beta-protein in tau-protein, znana v zvezi z Alzheimerjevo boleznijo, alfa-sinuklein, pri Parkinsonovi bolezni. Nadaljnje raziskovalno področje je interakcija beljakovin za nastanek amiloidov in biomimetičnih membran, pravzaprav membranskih receptorjev in membranskih beljakovin. Uporabljajo računalniške pristope  za študij diskretne molekulske dinamike in molekulske dinamike iz gibanja posameznih atomov. Eksperimentalni tehniki sta npr. prepletanje proteinov, inducirano s svetlobo, in elektroforeza gelov za študij kopičenja proteinov.
• Uršič Stanko
  Učitelj matematike in fizike.
  V letih 1936 – 1940 je študiral matematiko in fiziko na Filozofski fakulteti v Padovi,diplomiral 1940 in 1947 v Ljubljani nostrificiral diplomo. Med 1940 in 1943 je bil zaprt in v internaciji na Siciliji. Od 1945 do 1960 je bil gimnazijski profesor v Postojni, Piranu, Ljubljani. Od 1960 do 1980 je bil pedagoški svetovalec na Zavodu za šolstvo, 1966-72 je tudi predaval metodiko pouka fizike na Pedagoški akademiji v Ljubljani, od 1980-84 metodiko pouka matematike na Pedagoški akademiji v Novi Gorici. V letih 1972-81 je sam ali s sodelavci napisal vrsto učbenikov matematike in delovnih zvezkov za osnovno šolo. V njih je uvajal teorijo množic kot osnovo sodobnega pouka matematike. Priročnik Štirimestni logaritmi in druge tabele (Ljubljana, 1960) za srednješolce je bil večkrat ponatisnjen.
• Vadnal Alojzij
  Ukvarjal se je zlasti z gospodarsko matematiko; zaslužen je za vpeljavo matematičnih metod v ekonomijo, linearnega, bilinearnega in dinamičnega programiranja, teorije lokacij in operacijskega raziskovanja. Objavil je več kot 100 strokovnih člankov, več kot 60 poljudnih člankov in več deset knjig, predvsem učbenikov. Ukvarjal se je tudi z matematičnim izrazjem. Več let je bil predsednik Društva matematikov, fizikov in astronomov Slovenije, kasneje častni član in častni član Prirodoslovnega društva Slovenije. Bil je častni doktor Univerze v Ljubljani. 1969 je prejel Kraigherjevo nagrado.
• Vakselj Marko
  Fizik.
  Objavil je 33 znanstvenih člankov,predvsem s področja jedrske fizike nizkih energij in 3 dela o uporabi le-te na drugih področjih, npr. raziskavo porazdelitve fluorja v zobni sklenini.
• Vega Jurij
  Jezuitsko srednjo šolo je obiskoval 1767 – 1773 v Ljubljani. Študij matematike je nadaljeval na ljubljanskem liceju in ga zaključil 1775. V Notranji Avstriji se je zaposlil kot navigacijski inženir, verjetno pri urejanju rečnih korit za plovbo. 1780 je vstopil v vojaško službo, se preselil na Dunaj in spremenil priimek iz Veha v Vega. Od 1781 je učil matematiko na topničarski šoli, od 1786 kot profesor. Predaval je tudi fiziko in balistiko. Pisal je učbenike in sestavljal priročnike in logaritmovnike. V vojaški službi je napredoval od podporočnika 1781 do podpolkovnika 1802. 1789 je v vojni s Turki poveljeval bateriji težkih možnarjev in odločilno pripomogel k zavzetju Kalemegdana/Beograd. Z drznostjo, domiselnim poveljevanjem in vojaško- tehničnim znanjem se je izkazal še v vojnah 1789-92 proti Prusom, 1793-97 proti Francozom. Najvišje vojaško odlikovanje, red Marije Terezije, je kljub vsem uspehom, zaradi nasprotovanja enega od višjih oficirjev, dobil šele 1796. 1800 je od Franca II. dobil dedni baronski naslov. Vzrok njegove smrti ni znan.
  Dela, ki jih je napisal, so presegla namen, podporo pouku matematike na topničarski šoli. Učbenik Vorlesungen über die Mathematik je izšel v 4 zvezkih: Dunaj 1782, 1784, 1788, 1800. Zadnji ponatis 1. zvezka (srednješolska matematika) je iz 1830, celotno delo so uporabljali na številnih šolah. Z delom Praktische Anweisung für Bombenwerfen, Dunaj 1787 je bil med začetniki fizikalno in matematično utemeljene balistike.
• Vidav Ivan
  3 knjige v zbirki Sigma, 28 člankov v Obzorniku za matematiko in fiziko in 15 člankov v Preseku lahko štejemo k njegovemu prizadevanju za popularizacijo matematike. Sem lahko uvrstimo tudi njegovo neposredno pripravo in vodenje srednješolskih matematičnih tekmovanj, za katera je skrbel več kot 20 let.
• Vodopivec Andrej
  Bil je član slovenske ekipe na srednješolski mednarodni matematični olimpijadi v Mar del Plati 1997. Diplomiral je 2002 na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. Na isti fakulteti je 2007 doktoriral z disertacijo Embeddings of Snarks into Closed Surfaces pod vodstvom Bojana Moharja.
  Zaposlen je na Inštitutu za matematiko, fiziko in mehaniko v Ljubljani.
  Fakulteta za matematiko in fiziko
• Vrabec Jože
  Diplomiral je 1963 na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani. Doktoriral je 1971 na Univerzi Wisconsin v Madisonu. 1973/74 je raziskoval na Princetonu (New Jersey). Od 1964 je zaposlen na sedanji Fakulteti za matematiko in fiziko, od 1988 naprej je bil redni profesor za algebro, matematično analizo in topografijo. Predaval je tudi na podiplomskem študiju na Univerzi v Zagrebu.
  Fakulteta za matematiko in fiziko
• Žabkar Albin
  Diplomiral je iz matematike in fizike 1924 na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V letih 1926 – 1958 je bil gimnazijski profesor v Ljubljani. Od 1927 naprej je bil honorarni predavatelj na Tehniški fakulteti. 1958 se je zaposlil na Fakulteti za rudarstvo, metalurgijo in kemijsko tehnologijo. 1960-62 je bil višji predavatelj na matematično-fizikalnem oddelku Fakultete za naravoslovje in tehnologijo.
  
  Sam ali s sodelavci je napisal več kot 10 učbenikov matematike in fizike za osnovno in srednjo šolo. Najpomembnejša sta Geometrija za 3. in 4. razred srednjih šol, 1937, Fizika za nižje razrede srednjih šol I-II, 1952, 1953. Prevedel je Matematični priročnik za inženirje in slušatelje tehniških visokih šol, v študentskem žargonu imenovan Bronštajn.
  Povezave
• Zakrajšek Egon
  V gimnaziji na Jesenicah se je pokazala njegova bistrost in sposobnost za matematiko z zmagami na matematičnih tekmovanjih. Diplomiral je iz tehniške matematike na univerzi v Ljubljani, tam tudi doktoriral  1978 z disertacijo »O invariantni vložitvi pri reševanju diferencialnih enačb«. Za podprograme za prvi elektronski računalnik v Sloveniji ZUSE Z-23 (z elektronkami, velik nekaj 10 m3) je dobil študentsko Prešernovo nagrado, zaradi obilice objavljenih del so ga takoj po doktoratu izvolili za izrednega profesorja za numerično matematiko in računalništvo. 1968 je prevzel vodenje Računskega centra Inštituta za matematiko, fiziko in mehaniko in skrbel tudi za programsko opremo ter reševal računalniške probleme iz drugih strok in iz gospodarstva.
  Leta 1982 je odšel v ZDA za direktorja programske opreme pri Cromemco. Po 12 letih se je kot izredni profesor zopet zaposlil v Ljubljani na Oddelku za matematiko in fiziko. Med vsem drugim delom je z odprtokodnima unixom in linuxom  posodabljal pouk in rabo računalništva .
• Zalar Borut
  Objavljenih ima 31 izvirnih znanstvenih člankov v mednarodnih matematičnih revijah in 39 strokovnih in poljubnih člankov v Obzorniku za matematiko in fiziko in Preseku. Recenzij in ocen je objavil 117. Napisal je knjigi Težišča in vztrajnostni momenti, Ljubljana, 2005 in Strukturna algebra za podiplomce in nespecialiste, Ljubljana, 2002, ter 6 učbenikov in zbirk vaj za študente gradbeništva. Do konca februarja 2012 je 267 bibliografskih zapisov.
• Žekš Boštjan
  Fizik, biofizik.
  
  Diplomiral je 1965 in doktoriral 1972 na oddelku za fiziko Fakultete za naravoslovje in tehnologijo Univerze v Ljubljani. Izpopolnjeval se je v Nemčiji 1972-73, kot gostujoči raziskovalec je delal v Braziliji 1973-75, Veliki Britaniji 1983, Franciji 1996, 2000, na Japonskem 2000. Med 1966 in 77 je raziskoval v teoretični fiziki na IJS, nato na Medicinski fakulteti v Ljubljani, 1987 je bil izvoljen za rednega profesorja za biofiziko. Od 1998 je bil predstojnik Politehnike v Novi Gorici. Od 1987 je dopisni član SAZU, od 1991 redni, od 1996 tajnik razreda za matematične, fizikalne in kemijske vede. Bil je tudi predsednik Akademije.
  
  Je soavtor več kot 300 znanstvenih člankov, objavljenih v mednarodnih revijah. Pomembna so dela o bioloških membranah in o faznih prehodih v kristalih in tekočih kristalih. Bistven je njegov prispevek k razumevanju feroelektričnih kristalov z vodikovimi vezmi, k  teoretičnemu opisu feroelektričnih in antiferoelektričnih tekočih kristalov in ter pri pojasnjevanju različnih oblik fosfolipidnih mehurčkov in rdečih krvničk. Je soavtor monografij Soft Modes in ferroelectrics and antiferroelectrics, Amsterdam, Oxford, New York, 1974, z R. Blincem in The Physics of Ferroelectric and Antiferroelectric Liquid Crystals, Singapore, London 2000, z R. Blincem in I. Muševičem. 1988 je prejel Kidričevo nagrado in 1993 Nagrado Republike Sklovenije za znanstveno-raziskovalno delo.
• Zorec Janez
  Astrofizik.
  Na univerzi v La Plati je 1971 diplomiral iz astronomije in magistriral iz matematike, doktoriral je 1986 na univerzi v Parizu. Izpopolnjeval se je v Koloradu in Parizu. V letih 1972-75 je bil docent v La Plati. Hkrati je delal na inštitutu za astronomijo in astrofiziko v Buenos Airesu. Od 1982 dela na Inštitutu za astrofiziko v Parizu.
• Žumer Slobodan
  Fizik.
  Diplomiral je 1967 in doktoriral 1973 na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo Univerze v Ljubljani. 1975/76 se je izpopolnjeval na Svobodni univerzi v Bruslju. Od 1967 je zaposlen na sedanji Fakulteti za matematiko in fiziko, od 1987 naprej kot redni profesor. 1984-86 je bil gostujoči raziskovalec na državni univerzi Kent v Ohiu in nato do 1995 pridruženi profesor.
  Najprej se je ukvarjal s teorijo relaksacije v feroelektričnih in inkomenzurabilnih sistemih, nato s teorijo in modeliranjem v fiziki mehkih snovi, posebej pri mikroograjenih tekočih kristalih. Za pomemben prispevek pri raziskavah polimernih disperzij tekočih kristalov na univerzi v Kentu, ki so bile podlaga za 3 ameriške patente, je 1990 prejel Kidričevo nagrado. V Ljubljani vodi skupino za fiziko mehkih in delno urejenih snovi na Fakulteti za matematiko in fiziko in na IJS.
  
  S sodelavci je v revijah objavil več kot 140 znanstvenih člankov. Bil je sourednik knjig Liquid crystals in complex geometries formed by polymer and porous networks, London 1996, in Defects in liquid crystals: computer simulations theory and experiment, Dordrecht 2001. Je soavtor univerzitetnih učbenikov Termodinamika in Statistična mehanika.
  Fakulteta za matematiko in fiziko
  (vir: Fakulteta za matematiko in fiziko)
• Zupan Jure (mlajši)
  Fizik.
  Doktoriral je 2002 na Univerzi v Ljubljani. Je docent na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani in profesor univerze v Cincinattiju, Ohio. Njegovo področje je teoretična fizika visokih energij, torej dogodkov pri kinetičnih energijah delcev, kot jih le-ti dosežejo v  Large Hadron Collider (LHC, Veliki hadronski trkalnik) v CERN-u. Jure Zupan je v CERN-u  tudi že delal. V seznamu literature INSPIRE se najde okrog 25, skupaj s soavtorji, člankov in (vsaj 1) knjige v zadnjih 3 letih. Povprečje števila citatov je več kot 20. Naslovi del kažejo na obravnavo vedenja hadronov pri trkih, različnih problemih kromodinamike, vprašanj Higgsovega delca in fizike temne snovi. V naslovih je tudi omenjena »nova fizika«. Objavlja tudi poljudne članke o različnih vidikih fizike delcev v slovenskem časopisju in na Kvarkadabri. 
  
  (Vir: Jure Zupan, domača stran, 2.02.12)
  Povezave
  
  Fakulteta za matematiko in fiziko
• Zupan Jure (starejši)
  Fizik.
  Na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo je 1967 diplomiral iz fizike in 1972 doktoriral iz kemijske fizike. Izpopolnjeval se 1975 v Zürichu in 1978 v Bethesdi v Marylandu. v letih 1966 – 73 je bil zaposlen v IJS, od 1974 dela na Kemijskem inštitutu, od 1992 kot znanstveni svetnik. Kasneje je vodil laboratorij za kemometrijo. 1988 je bil izvoljen za rednega profesorja Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo v Ljubljani. Kot gostujoči profesor je predaval na univerzah v ZDA, Nemčiji, Belgiji in Španiji. V letih 1988 do 2001 je bil predsednik nacionalnega znanstvenoraziskovalnega sveta Republike Slovenije, 2004 in 2005 minister za visoko šolstvo.
• Zupančič Črtomir
  Fizik.
  V Ljubljani je študiral matematiko in fiziko in je 1952 diplomiral, 1959 doktoriral. 1954 je postal asistent na kasnejšem IJS in 1956 znanstveni sodelavec. 1959 je bil izvoljen za docenta, 1964 za izrednega profesorja. Od 1966 je bil znanstveni sodelavec v CERN-u v Ženevi, med 1968 in 1997 redni profesor na Univerzi Ludwiga in Maximiliana v Münchnu. Izpopolnjeval se je tudi na Danskem pri N. Bohru in v ZDA. Bil je predsednik svetovalnega odbora za fiziko srednjih energij pri zveznem ministrstvu v Bonnu.
  
  Raziskoval je na področju jedrske fizike in fizike delcev. Sodeloval je na številnih mednarodnih znanstvenih srečanjih, tudi s predavanji. Objavil je sam ali skupaj s sodelavci približno 100 znanstvenih člankov.
• Zupančič Rihard
  Na Dunaju je študiral strojništvo, nato na filozofski fakulteti matematiko. 1903 je diplomiral in opravil profesorski izpit. Do 1918 je poučeval matematiko na srednjih šolah v Pragi in na Dunaju ter bil inšpektor in komisar za 1. državni izpit srednješolkskih profesorjev. Od 1908 je bil predstavnik Avstro-Ogrske v mednarodni komisiji za poučevanje matematike. Med posebnim dopustom 1908 – 1910 je napisal 29 učbenikov matematike za razne srednje šole. Po izpopolnjevanju v Göttingenu pri Davidu Hilbertu in Felixu Kleinu ter v Parizu 1911 je 1913 doktoriral z delom o aksiomatičnih osnovah metode najmanjših kvadratov. 1912 je postal honorarni docent na dunajski tehniški visoki šoli. 1919 se je opredelil za Jugoslovana , na Dunaju ostal brez službe, šel v Ljubljano, sodeloval pri ustanavljanju univerze. Postal je redni profesor na Tehniški fakulteti in 1920 rektor. 1922 je bil izvoljen za dopisnega člana akademije znanosti v Toulousu, 1923 se je ponovno izpopolnjeval v Parizu. Honorarno je predaval tudi študentom matematike in fizike na Filozofski fakulteti. Bil je predstojnik Inštituta za uporabno matematiko na Tehniški fakulteti  in nekaj let tudi predstojnik Instituta za eksperimentalno fiziko. Od 1935 naprej je bil predsednik stalne komisije za profesorske izpite. 1938 je postal ustanovni redni član Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani. Med okupacijo 1941 – 45 se je kot predsednik Društva šolnikov pri oblasteh zavzemal za izboljšanje položaja šolnikov in posredoval za zaprte in preganjane člane. Proti koncu vojne se je opredelil za nemško stran, maja 1945 je odšel v Avstrijo, bil je izključen iz SAZU in univerze.
• Zwitter Tomaž
  Na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani predava Astronomska opazovanja in Astronomska spektroskopija, na Pedagoških fakultetah v Ljubljani in Mariboru Astronomija.
  [2] Fakulteta za matematiko in fiziko
  Fakulteta za matematiko in fiziko
  (vir: Fakulteta za matematiko in fiziko)

© Stanislav Pirnat, 2012 - 2016.

Predloge, dopolnitve in popravke lahko pošljete na stanislav@stanislavpirnat.si.

To delo je ponujeno pod Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco.