Mitja Rosina
(Ljubljana, 3. maja 1935)
Diplomiral je 1959 na Fakulteti za rudarstvo, metalurgijo in kemijsko tehnologijo, doktoriral 1964 na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo Univerze v Ljubljani. Tu se je 1960 zaposlil kot asistent in bil od 1977 redni profesor. Delal je tudi na IJS. Izpopolnjeval se je na univerzah v Brightonu (1962/63), Seattlu (1969/70) in Davisu(1079), Antwerpnu (1986, 1989, 1992), Coimbri (1985, 1992, 1995) ter večkrat sodeloval na jedrskem inštitutu v Molu (Belgija) in na Inštitutu Maxa Plancka v Heidelbergu.
Raziskoval je strukturo lahkih jeder, dipolno veleresonanco, ekscitacije tipa delec-vrzel, variacijski račun gostotne matrike in kvantnomehanične tokovnice pri vrtečih se jedrih. Podrobno se je ukvarjal z modelom jeder iz kvarkov, zlasti s silo med nukleonoma, resonančnimi stanji 2 barionov, z mezonskim oblakom v nukleonu in v jedru ter s trki mezonov. V soavtorstvu je objavil 44 znanstvenih člankov v mednarodnih revijah, 66 strokovnih člankov in referatov. Spisal je učbenika Jedrska fizika (1969, 1981) in Višja kvantna mehanika (1995).
(Vir: Enciklopedija Slovenije, 10. zvezek, Ljubljana 1996, Rosina, Mitja)
