Julij Nardin
(Gorica, 28. decembra 1877 – Ljubljana, 15. marca 1959)
Študiral je na univerzah v Gradcu in na Dunaju. 1904 je diplomiral pri L. Boltzmannu. Od 1905 do 1913 je bil profesor fizike na realki v Idriji, do 1920 v Ljubljani na klasični gimnaziji in na Tehnični srednji šoli. Od 1922 je predaval na Medicinski fakulteti, kjer je tudi osnoval in vodil fizikalni laboratorij, občasno pa tudi na Tehniški fakulteti in Filozofski fakulteti. Po okupaciji 1941 so ga nasilno upokojili. Najbolj ustvarjalen je bil v Idriji in na klasični gimnaziji v Ljubljani, ko se je pionirsko in tudi izumiteljsko ukvarjal z novostmi, npr radioaktivnostjo, seizmografijo, elektrotehniko. Sodeloval je z začetnikoma slovenskega letalstva, F. Bratino in E. Rusjanom ter 1911 tudi sam izdelal letalo. S pravnikom R. Zeiem iz Gorice sta uveljavila več patentov, npr. 1914 za rele, ki je deloval kot elektronka. V začetku 1. svetovne vojne je razvijal zamisel o dvostopenjskem torpedu na reakcijski pogon in torpedovki brez posadke, programirani s preluknjanim trakom. Objavljal je poljudnoznanstvene članke.
(Vir: Enciklopedija Slovenije, 7. zvezek, 1993, str. 294, geslo Nardin, Julij, avtorja J. Strnad, S. Sitar)
