Ignac Klemenčič
(Kamni potok, 6. februarja 1853 – Trebnje, 5. septembra 1901)
Po maturi na novomeški gimnaziji je študiral na filozofski fakulteti graške univerze. 1876 je diplomiral in 1879 doktoriral. V doktorski tezi je obravnaval mehansko histerezo. Že med študijem je bil asistent profesorja L. Boltzmanna. 1881 je postal privatni docent, 1888 izredni profesor na graški univerzi. Skupaj z E. Lechnerjem je 1882 dobil Baumgartnerjevo nagrado dunajske znanstvene akademije. Menda leta 1894 niso izvolili Klemenčiča za Boltzmannovega naslednika zato, ker je bil slovenskega rodu; dali so prednost E. Lechnerju. Klemenčič je postal 1895 redni profesor univerze v Innsbrucku. Umrl je nenadno, tako da ni doživel že pripravljenega povabila za dopisnega člana dunajske Akademije znanosti in tudi pripravljenega vabila za profesuro na Tehniški visoki šoli na Dunaju.
Raziskoval je na področju elektrike in magnetizma. Zanimala so ga natančna merjenja. Znan je po merjenjih svetlobne hitrosti v nekaterih plinih in njihove dielektričnosti. Kot vemo, obstaja med tema količinama preprosta povezava, v skladu z napovedmi Maxwellove elektrodinamike. Tako je Klemenčič potrdil eno od napovedi Maxwellove teorije. Ponovil je Hertzove poskuse z radijskimi valovi. Naprava, s katero je meril energijski tok elektromagnetnega valovanja s termoelementom, je bila znana kot Klemenčičev križ. Skupaj s P. Csermakom je opazoval interferenco radijskih valov. Raziskoval je lastnosti trajnih magnetov.
Poleg J. Stefana in S. Šubica je eden od slovenskih fizikov, ki so si v Avstro-Ogrski ob koncu 19. stoletja pridobili veliko veljavo.
(Vir: Enciklopedija Slovenije, 5. zvezek, Ljubljana 1991, str. 93, Klemenčič, Ignac, avtor Janez Strnad)
