Gabrijel Gruber

(Dunaj, 6. maj 1740 – Sankt Peterburg, 26. marca 1805)

Jezuit, hidrotehnik, arhitekt, učitelj naravoslovja, tehnike, mehanike in fizike.

Bil je Slovenec po obeh starših. Končal je filozofske in teološke študije na Univerzi v Grazu. Najprej je na orientalski akademiji na Dunaju poučeval latinščino. 1765 je vstopil v jezuitski red in 1769 prišel v Ljubljano. Na katedri za mehaniko je poučeval risanje, geometrijo, mehaniko in hidravliko. Delal je poskuse za izdelavo papirja iz lesnega žaganja in izboljšave kolovrata. Od 1772 – 1791 je vodil navigacijsko direkcijo, ki je skrbela za plovbo po Ljubljanici, Savi in Kolpi. 1772 je dobil dovoljenje cesarice Marije Terezije za gradnjo kasneje imenovanega Gruberjevega prekopa med Grajskim hribom in Golovcem z namenom ublažitve poplavljanja Ljubljanskega barja. Zaradi prekoračitve načrtovanih stroškov so Gruberju približno po tretjini izkopov odvzeli vodstvo projekta. 1775 je Gruber začel z gradnjo po njem imenovane palače med starim jezuitskim seminarjem in novim kolegijem. V njej je bila šola za mehaniko in hidravliko, knjižnica za mehaniko in agronomijo, zbirka ladijskih modelov, več naravoslovnih in rudninskih zbirk. Med 1773 in 1776 je vodil obnovo v požaru uničene jezuitske gimnazije pri Sv. Jakobu. Po razpustitvi jezuitskega reda v Avstriji je 1784 odšel v Rusijo in v Polocku v novoustanovljenem jezuitskem kolegiju predaval arhitekturo, mehaniko in fiziko. Bil je arhitekt nekaj stavb v tem mestu. 1800 je postal rektor jezuitskega kolegija v Sankt Petersburgu in avgusta 1802 general jezuitskega reda. Dobro je sodeloval z dvorom carja Pavla I. in pri papežu dosegel priznanje ruske jezuitske province.

(Vir: Enciklopedija Slovenije, 3. zvezek, Ljubljana 1989, str. 400, Gruber, Gabrijel in Gruberjev prekop, avtorja E. Umek in J. Bleiweis)