Sándor Mikola
(Gornji Petrovci, 16. aprila 1871 – Nagykanizsa, 1. oktobra 1945)
Diplomiral je 1895 iz fizike in matematike na Univerzi v Budimpešti. Od 1898 je bil profesor na Evangeličanski gimnaziji, 1928-35 njen ravnatelj. Na mirovni konferenci 1919 v Parizu je bil izvedenec madžarske delegacije; zavzemal se je za to, da bi bilo Prekmurje del Madžarske. 1920-21 je v Budimpešti urejal iredentistični list Domovina, v katerem je med drugim dokazoval tako imenovani vendski izvor Slovencev med Muro in Rabo. Med 2. svetovno vojno je bil predsednik raznarodovalnega Madžarskega izobraževalnega društva Vendske krajine. 1945 je bil zaprt v taborišču Sterntal (Kidričevo).
Kot fizik je preučeval obnašanje izolatorjev. Neodvisno od drugih je odkril elektret, dielektrik, ki zelo dolgo obdrži električni naboj. Od 1921 je bil dopisni, od 1943 pa redni član Madžarske akademije znanosti. Po njem so 1961 imenovali nagrado za dosežke pri eksperimentiranju pri šolskem pouku fizike.
(Vir: Enciklopedija Slovenije, 7. zvezek, Ljubljana 1993, str. 137, Mikola, Sándor (Aleksander), avtor Ludvik Gyergyék)
