Janez Strnad

(Ljubljana, 4.marec 1934)

Fizik z najobsežnejšim in najpestrejšim pisnim opusom v slovenščini.

Diplomiral je 1957 in 1963 doktoriral iz jedrske fizike na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani. 1958 se je zaposlil na Inštitutu Jožef Stefan in tu sodeloval do 1993. Od 1959 je delal tudi na FNT, 1974 je bil izvoljen za rednega profesorja. Izpopolnjeval se je na Inštitutu za teoretično fiziko univerze v Heidelbergu, 1960-61. Sodeloval je z inštitutom za didaktiko fizike univerze v Giessnu v Nemčiji. Pri poučevanju fizike se je zlasti ukvarjal z vprašanji pouka kvantne fizike in teorije relativnosti. O tem sta on in W. Kuhn izdala knjigo Quantenfeldtheorie. Photonen und ihre Deutung, Braunschweig, Wiesbaden, 1995. V angleščini ali nemščini je objavil več kot 100 znanstvenih in strokovnih člankov. V Obzorniku za matematiko in fiziko, Proteusu, Preseku je objavil več kot 500 strokovnih in poljudnih člankov in več kot 200 poljudnih člankov v Delu in Dnevniku. Natančnejše število je težko zapisati tudi zato, ker »izpod njegovega peresa« stalno izhajajo novi.

Napisal je več učbenikov, zlasti visokošolskih, Fiziko I – IV (1977-98), Razvoj fizike, 1996, tudi srednješolskih, in iz bolj specialnih področij, npr. kvantna teorija polja, uvodne informativne knjige. Napisal je okrog 30 strokovnih in poljudnih knjig, najbolj znana zbirka so Fiziki I – VII, 1995 – 2010 ( po avtorjevi oznaki »pripovedovanje zgodb«).

Z Levstikovo nagrado je dobil priznanje za pisanje knjige o atomih in delcih Iz take so snovi kot sanje, 1988.

Janez Strnad je fizik z nedvomno najobsežnejšim in najbolj pestrim pisnim opusom v slovenščini in z najboljšim poznavanjem zgodovine fizike (ali razvoja fizike).

(Vir: Enciklopedija Slovenije, 12. zvezek, Ljubljana 1998, str. 343, Strnad, Janez)