Mihael Markič
(Kranj, 29. septembra 1864 – Ljubljana, 5. aprila 1939)
Po diplomi 1893 iz klasične filologije je od 1897 poučeval na gimnaziji v Novem mestu.
Preučeval je matematično logiko in matematične analize jezikoslovja. Njegovi najpomembnejši deli sta Studien zur exacten Logik und Grammatik, 1899, 1900, in Izpopolnjena in izenostavljena silogistika, sledeča metodi kompleksnih števil, 1920. Ustvaril je matematično-logični sistem, ki zajema logiko in slovnico. Pri tem se je naslanjal na algebro logike G. Boola in E. Schröderja, ki pa jo je poenostavil in dopolnil. V drugi razpravi je uporabil kombinatorno metodo pri algebri kompleksnih števil. Ta algebra je bila zanj matematični model za silogistiko. Pri tem je še razširil moduse silogizmov z novimi modusi kategoričnih stavkov z negativnimi subjekti. Poznal je logiko G. Fregeja, vendar je ni sprejel, ker ni priznaval posebne logike stavkov poleg silogistike ali pred njo. Njegove razprave v času objave niso doživele veliko odmevov. Na polemično razpravo F. Vebra 1920 ni odgovoril. Pozneje ni več objavil nobene razprave o logiki. Napisal je še matematično razpravo Transformantes. Nouveau vehicule mathematique. Synthese des triquaternions de Combebiac et du system de géométrique de Grassmann. Calcul de quadriquaternions, 1937.
(Vir: Enciklopedija Slovenije, 7. zvezek, Ljubljana 1993, str. 4, Markič, Mihael, avtor Andrej Ule)
