Iskanje po izrazu filozof:

• Adlešič Miroslav
  Diplomiral je 1930 na filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani iz fizike, fizikalne kemije , matematike in mineralogije. Nad 35 let je poučeval v srednjih šolah, največ na I. gimnaziji v Ljubljani, eno leto (1935(?)) na gimnaziji v Celju. Od 1961 je predaval na fakultetah in glasbeni akademiji eksperimentalno fiziko, biofiziko, ergonomijo, glasbeno akustiko. Priznan je kot strokovnjak na področju akustike in barv. O tem je napisal obsežni monografiji: Svet svetlobe in barv, 1957, Svet zvoka in glasbe, 1964.
• Ahlin France
  Diplomiral je 1929 na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Poučeval je na srednjih šolah v Banjaluki, Kranju, Novem mestu in Ljubljani. 1945-48 je bil ravnatelj I. gimnazije v Ljubljani, dve leti inšpektor na Ministrstvu za prosveto, nato profesor matematike in fizike na Višji pedagoški šoli. 1960 je postal višji predavatelj na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo. Predaval je osnovni tečaj fizike za več oddelkov tehniških fakultet  in poučeval metodiko pouka fizike. Bil je soavtor (s F. Jeranom in O. Sajovicem) učbenikov za srednjo šolo za trigonometrijo in za analitično geometrijo v ravnini. Pisal je v Obzornik za matematiko in fiziko in v Nastavo matematike i fizike.
• Andrée Leopold
  Diplomiral je 1906 na Filozofski fakulteti na Dunaju. Poučeval je matematiko in fiziko na srednjih šolah v Ljubljani, 1906-12 in 1914-46, in Idriji, 1912-14. S knjigami in predavanji je populariziral radioamaterstvo, posebno med učitelji. Po vzpostavitvi Radia Ljubljana je 1931 spodbudil prvo šoli namenjeno radijsko oddajo.
• Bezjak France
  Diplomiral je 1933 na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz matematike in fizike. V letih 1934-60 je poučeval matematiko na srednjih šolah v Sinju, Mariboru in Užicu. Izvoljen je bil za izrednega profesorja matematike na Višji tehniški šoli v Mariboru in je tam predaval matematiko 1960-80. Napisal je več izdaj učbenika Matematika, Osnove diferencialnega in integralnega računa, Maribor 1975.
• Blejec Marjan
  Diplomiral je 1941 na oddelku za matematiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Doktoriral je 1955 na Ekonomski fakulteti v Beogradu z disertacijo Opšta teorija nepristranih uzoraka. Delal je v Statističnem uradu SRS, 1945-48. 1949-79 je poučeval na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, od 1967 kot redni profesor. Od 1968 je član mednarodnega statističnega društva. 1982 je bil imenovan za zaslužnega profesorja Univerze v Ljubljani.
• Breskvar Silvo
  Na ljubljanski realki (v monumentalni stavbi sedanje Srednje šola za elektriko in elektroniko v Vegovi ulici) je maturiral z odliko. Diplomiral je 1926 na oddelku za matematiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani iz matematike in fizike. Od jeseni 1927 do jeseni 1945 je poučeval na njemu znani realki. Vmes, med poletnimi počitnicami 1939, se je v eksperimentih pri pouku fizike izpopolnjeval pri nemški firmi Phywe. Kasneje je poučeval na več šolah, kamor ga je pač šolska oblast z dekreti prestavljala, na gimnaziji v Domžalah, na gimnaziji na Jesenicah, od 1950 do svoje zadnje šolske ure 27. decembra 1968 na Srednji tehnični šoli v Ljubljani.
• Čadež Marijan
  Diplomiral je iz matematike 1936 in doktoriral iz fizikalnih ved 1942 na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V letih 1938-47 je služboval kot gimnazijski profesor v Prizrenu, Celju, Ljubljani. Od 1947 do 1956 je delal na Zveznem hidrometeorološkem zavodu v Beogradu. Bil je načelnik klimatološkega oddelka, kasneje načelnik Aerološkega observatorija. 1956 je postal izredni, nato redni profesor na Prirodoslovno-matematični fakulteti v Beogradu, 1964-78. V tem času je bil tudi upravnik Zavoda za meteorologijo in klimatologijo, vodja katedre za meteorologijo ter direktor Centra za atmosferske vede v Beogradu. Velja za enega od utemeljiteljev sodobne meteorološke šole v tedanji Jugoslaviji.
• Cergol Andrej
  Jezuit, matematik, filozof.
• Galič Franc
  Diplomiral je 1955 na Prirodoslovno-matematično-filozofski fakulteti v Ljubljani. Bil je direktor Zavoda za prosvetno in pedagoško službo v Ljubljani, 1962-64, pomočnik republiškega sekretarja za prosveto in kulturo, 1964-66, višji predavatelj na Pedagoški akademiji, 1966-81, prorektor Univerze v Ljubljani (tedaj Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani), 1977-81. Strokovno se je ukvarjal tudi s projektom za modernizacijo pouka matematike v osnovni šoli. Prevajal je dela o pouku matematike. Bil je avtor ali soavtor nekaj učbenikov za osnovno šolo.
• Grad Janez
  Diplomiral je 1958 na Prirodoslovno-matematično-filozofski fakulteti v Ljubljani, doktoriral 1973 na univerzi v Zagrebu.  Izpopolnjeval se je v Zveznem zavodu za statistiko v Beogradu, na univerzi v Birnighamu in na Inštitutu za jedrsko fiziko v Bonnu. V letih 1957-72 je delal na IJS in deloma hkrati na Računskem centru Univerze v Ljubljani, 1968-71. Predstojnik Računskega centra je bil 1972-75. Od 1985 je redni profesor za matematiko na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Izdal je 5 učbenikov, najbolj znana sta Cobol, 1975, Programski jezik fortran, 1977. Je soavtor 2 monografij, vodja 18 raziskovalnih projektov, avtor več kot 50 znanstvenih člankov in referatov.
• Gruber Gabrijel
  Bil je Slovenec po obeh starših. Končal je filozofske in teološke študije na Univerzi v Grazu. Najprej je na orientalski akademiji na Dunaju poučeval latinščino. 1765 je vstopil v jezuitski red in 1769 prišel v Ljubljano. Na katedri za mehaniko je poučeval risanje, geometrijo, mehaniko in hidravliko. Delal je poskuse za izdelavo papirja iz lesnega žaganja in izboljšave kolovrata. Od 1772 – 1791 je vodil navigacijsko direkcijo, ki je skrbela za plovbo po Ljubljanici, Savi in Kolpi. 1772 je dobil dovoljenje cesarice Marije Terezije za gradnjo kasneje imenovanega Gruberjevega prekopa med Grajskim hribom in Golovcem z namenom ublažitve poplavljanja Ljubljanskega barja. Zaradi prekoračitve načrtovanih stroškov so Gruberju približno po tretjini izkopov odvzeli vodstvo projekta. 1775 je Gruber začel z gradnjo po njem imenovane palače med starim jezuitskim seminarjem in novim kolegijem. V njej je bila šola za mehaniko in hidravliko, knjižnica za mehaniko in agronomijo, zbirka ladijskih modelov, več naravoslovnih in rudninskih zbirk. Med 1773 in 1776 je vodil obnovo v požaru uničene jezuitske gimnazije pri Sv. Jakobu. Po razpustitvi jezuitskega reda v Avstriji je 1784 odšel v Rusijo in v Polocku v novoustanovljenem jezuitskem kolegiju predaval arhitekturo, mehaniko in fiziko. Bil je arhitekt nekaj stavb v tem mestu. 1800 je postal rektor jezuitskega kolegija v Sankt Petersburgu in avgusta 1802 general jezuitskega reda. Dobro je sodeloval z dvorom carja Pavla I. in pri papežu dosegel priznanje ruske jezuitske province.
• Hallerstein Avguštin
  V Ljubljani je študiral filozofijo, v Grazu in na Dunaju astronomijo in matematiko. Po sprejemu v jezuitski red je v kolegiju nekaj let poučeval slovnico, 1735 je dobil dovoljenje za nastop misijonarske službe na Kitajskem. Med potovanjem se je v Macau izpopolnjeval v matematiki in se učil kitajščine ter naredil zemljevid mesta in okolice. 1746 je na cesarskem dvoru v Pekingu postal predstojnik matematičnega kolegija, ki mu je bila priključena tudi astronomija. Začel je s službo dvornega astronoma. Nekatera opazovanja, kot jih je opravil Hallerstein, npr. prehoda Merkurja čez ploskev Sonca, so bila še v prvi polovici 20. stoletja del standardnih astronomskih metod. Izdelal oziroma vodil je izdelavo več  astronomskih instrumentov, ki so še dolgo služili kasnejšim kitajskim dvornim astronomom. V kitajski državni hierarhiji je dosegel mandarinstvo II. stopnje. Štirikrat je prepotoval Kitajsko. Kartiral je Mandžurijo.
• Hermannus de Carinthia
  Po rodu je bil iz Koroške ali severne Istre. Filozofsko in filološko izobrazbo si je pridobil v Chartresu. Kot prevajalec in znanstvenik je delal v južni Franciji in na univerzah v Španiji. Vsega njegovega dela ne poznamo. Najpomembnejši je prevod Ptolomejevega dela Planispherium (1143), po katerem so začeli poučevati astronomijo. Originalna pa je njegova razprava De esentiis (1143). V njej piše o 5 aristotelovskih kategorijah. Iz arabščine je prevedel Evklidove Elemente. Prvi je prevajal Koran v latinščino. Bil je med prvimi posredniki arabske kulture Evropi. Pripisujejo mu prevode iz astronomije, matematike in meteorologije, o merah, krogih, korenjenju, o dežju, o uporabi astrolaba. Njegovo delo naj bi imelo velik vpliv na srednjeveško astronomijo.
• Klemenčič Ignac
  Po maturi na novomeški gimnaziji je študiral na filozofski fakulteti  graške univerze. 1876 je diplomiral in 1879 doktoriral. V doktorski tezi je obravnaval mehansko histerezo. Že med študijem je bil asistent profesorja L. Boltzmanna. 1881 je postal privatni docent, 1888 izredni profesor na graški univerzi. Skupaj z E. Lechnerjem je 1882 dobil Baumgartnerjevo nagrado dunajske znanstvene akademije. Menda leta 1894 niso izvolili Klemenčiča za Boltzmannovega naslednika zato, ker je bil slovenskega rodu; dali so prednost E. Lechnerju. Klemenčič je postal 1895 redni profesor univerze v Innsbrucku. Umrl je nenadno, tako da ni doživel že pripravljenega povabila za dopisnega člana dunajske Akademije znanosti in tudi pripravljenega vabila za profesuro na Tehniški visoki šoli na Dunaju.
• Knap Žiga
  Matematik, filozof. Ukvarjal se je z logiko in metodologijo filozofije in uporabo matematike v družbenih vedah.
  
  Študiral je matematiko, diplomiral 1960, in filozofijo, diplomiral 1961, oboje na Univerzi v Ljubljani. Doktoriral je iz filozofije na Univerzi v Ljubljani 1985. Mentor je bil Frane Jerman, disertacija ima naslov Filozofski in metodološki problemi teorije sistemov.
  
  Po diplomi se je zaposlil na inštitutu za sociologijo in filozofijo Univerze v Ljubljani. Izpopolnjeval se je 1963 – 67 na Katedri za matematično logiko in kibernetiko na Univerzi Lomonosova v Moskvi in 1973 na Univerzi v Edinburhgu. Na filozofski fakulteti je metodološke predmete začel predavati 1976, od 1988 naprej tudi logiko. Za rednega profesorja je bil habilitiran 1993. 2002 je bil mentor 1 doktorandu. Sodeloval je pri več raziskovalnih projektih, 1993-1996 pri Phenomenology and Cognitive Science v okviru TEMPUS-a, 1994-1996 pri Logika, filozofija znanosti in kognitivna veda ter Formalne strukture v modelih stvarnosti, spoznanja in duha, 1996-1999. Objavljenih ima 6 originalnih znanstvenih člankov, 11 znanstvenih prispevkov na konferencah, 29 poročil o raziskovalnih projektih.  Je soavtor monografije Program razvoja teoretičnih in aplikativnih vidikov diskretne matematike za potrebe družbenih ved, 1976. Je prevajalec znane knjige G. Polya: Kako rešujemo matematične probleme, 1989. Vseh bibliografskih enot je naštetih 111.
  
  Viri:
  [1] MaFiRa-Wiki
• Križan Josip
  Matematik, fizik. Filozof.
  Po študiju matematike, fizike in filozofije v Gradcu, kjer je diplomiral 1867, doktoriral 1869, je bil gimnazijski profesor, večinoma v Varaždinu. V hrvaščini je 1885 izdal knjigo O čustvima, v Popotniku pa je 1886 izhajalo delo Logika, ki je v knjižni obliki izšlo 1887 v Mariboru. Je prvi slovenski učbenik logike in je terminološko primerljiv s tedanjimi nemškimi učbeniki. Sestavljen je iz dveh delov: iz formalne logike z nauki o sodbah, pojmu in sklepanju in iz metodologije z nauki o razlaganju, razdeljevanju, dokazu in metodi. Nekateri termini so se obdržali.
• Kušar Valentin
  Po osnovni šoli v Škofji Loki in gimnaziji v Kranju in Ljubljani se je leta 1892 vpisal na Filozofsko fakulteto dunajske univerze, leta 1896 študij zaključil in 1897 doktoriral z disertacijo Kongruence tretje in četrte stopnje. Po učiteljskem izpitu 1898 je poučeval na srednjih šolah v Kranju, Kopru in Ljubljani. Od decembra 1919 je predaval Eksperimentalno fiziko na Tehniški fakulteti v Ljubljani, tako je bil prvi učitelj fizike na ljubljanski univerzi. Skrbel je tudi za fizikalni laboratorij in knjižnico. Morda ga je  za učitelja fizike na Tehniški fakulteti povabil rektor prof. Plemelj; bila sta namreč  rojena istega leta, sošolca v gimnaziji in na Dunaju študijska kolega. Po letu 1922 je predaval tudi predmet Teoretična fizika na Filozofski fakulteti. O njegovem delu je bila 1924 pri imenovanju za izrednega profesorja napisana zelo pohvalna ocena.
• Kuščer Ivan
  Diplomiral je 1941 iz matematike in fizike na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Doktoriral je 1951. Od 1946 naprej je bil zaposlen na Prirodoslovno-matematični fakulteti ljubljanske univerze.
• Kvaternik Franc
  Diplomiral je 1946 na ljubljanski Filozofski fakulteti. Fiziko in matematiko je poučeval na srednjih šolah v Sloveniji. Natančneje se je ukvarjal z metodično – pedagoško problematiko.  Sam ali s sodelavci je napisal več srednješolskih učbenikov za fiziko: Fizikalni priročnik z zbirko nalog za višje razrede srednjih šol, Ljubljana 1955, Fizika za višje razrede srednjih šol I, II, III, Ljubljana 1957-58, Fizika za srednje šole I, Mehanika, Ljubljana 1970. Desetletje in pol (1960-74) je bil urednik Obzornika za matematiko in fiziko.
• Lep Jožef
  Diplomiral je 1956 na Prirodoslovno-matematični-filozofski fakulteti v Ljubljani.  Magistrsko delo iz leta 1972 iima naslov Dvodimenzionalna Moebiusova geometrija. Aksiomatska izgradnja in povezava s hiperboličnim prostorom, obseg 277 strani. Doktoriral je 1982 na Tehniški fakulteti v Mariboru z disertacijo Tretji robni problem upogiba zmerno debele plošče.
• Manohin Vital
  Diplomiral je 1938 iz geografije in doktoriral 1941 iz klimatologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Od 1943 je bil srednješolski profesor v Ljubljani. 1945 se je zaposlil na Zavodu za meteorologijo in geodinamiko, 1947-50 je bil v Kmetijskem  znanstvenem zavodu v Ljubljani in od 1951 naprej na Hidrometeorološkem zavodu Slovenije. 1949-64 je tudi predaval meteorologijo in klimatologijo na Biotehniški fakulteti v Ljubljani. Je avtor nad 10 predvsem klimatoloških študij. Prvi je obdelal  klimo Ljubljane 1851-1936. Je avtor učbenikov Temelji teoretične meteorologije in klimatologije (1955) in Agroklimatologija (1962).
• Markič Mihael
  Filozof, logik, matematik.
• Močnik Franc
  Bogoslovje v Gorici je končal 1836, potem je poučeval na goriški normalki in študiral na filozofski fakulteti univerze v Grazu. Promoviral je 1840. S profesuro na tehniški akademiji v Lvovu je začel 1846, na univerzi v Olomoucu 1849. Od 1869 do 1871 je bil deželni šolski nadzornik za Štajersko, prej že 18 let v drugih šolskih uradniških službah. Prizadeval si je za boljše izobraževanje učiteljev. Za Kranjsko in Štajersko je dosegel večje število ur pouka v slovenščini. 1871 je po odlikovanju z redom železne krone 3. stopnje dobil viteški naslov.
• Molinaro Ivan
  V študij matematike na Filozofski fakulteti v Ljubljani se je vpisal 1922. Diplomiral je 1928. Osem let je bil profesor matematike v gimnaziji na Ptuju. Med tem časom se je v študijskem letu 1931/32 v matematiki izpopolnjeval na Sorbonni v Parizu. Od 1936 do 1940 je poučeval na 3. gimnaziji v Ljubljani, od 1940 do 1945 na 4. gimnaziji. Leta 1945 je nekaj mesecev poučeval v Celju, od 1945 do 1948 zopet na 4. gimnaziji v Ljubljani in od 1948 do 1951 na 3. gimnaziji v Ljubljani. Od takrat do upokojitve je poučeval na gimnaziji v Mostah.
• Moljk Anton
  Diplomiral je 1938 na filozofski fakulteti ljubljanske univerze. Med 2. svetovno vojno je bil zaprt v Gonarsu in v Padovi. 1946 je bil imenovan za docenta na Tehniški fakulteti, doktoriral je 1957, izredni profesor je postal 1961, naslednje leto redni. Njegova predavanja so bila izredno živahna in z vrsto privlačnih poskusov.
• Nardin Julij
  Študiral je na univerzah v Gradcu in na Dunaju. 1904 je diplomiral pri L. Boltzmannu. Od 1905 do 1913 je bil profesor fizike na realki v Idriji, do 1920 v Ljubljani na klasični gimnaziji in na Tehnični srednji šoli. Od 1922 je predaval na Medicinski fakulteti, kjer je tudi osnoval in vodil fizikalni laboratorij, občasno pa tudi na Tehniški fakulteti in Filozofski fakulteti. Po okupaciji 1941 so ga nasilno upokojili. Najbolj ustvarjalen je bil v Idriji in na klasični gimnaziji v Ljubljani, ko se je pionirsko in tudi izumiteljsko ukvarjal z novostmi, npr radioaktivnostjo, seizmografijo, elektrotehniko. Sodeloval je z začetnikoma slovenskega letalstva, F. Bratino in E. Rusjanom ter 1911 tudi sam izdelal letalo. S pravnikom R. Zeiem iz Gorice sta uveljavila več patentov, npr. 1914 za rele, ki je deloval kot elektronka. V začetku 1. svetovne vojne je razvijal zamisel o dvostopenjskem torpedu na reakcijski pogon in torpedovki brez posadke, programirani s preluknjanim trakom. Objavljal je poljudnoznanstvene članke.
• Plemelj Josip
  Matematiko je od 1894 študiral na Filozofski fakulteti na Dunaju in tu 1898 doktoriral z disertacijo s področja diferencialnih enačb. V Berlinu je nadaljeval študij (1899/99) pri F. G. Frobeniusu in L. Fuchsu in v Göttingenu (1900/01) pri C. F. Kleinu in D. Hilbertu. 1902 je postal privatni docent na dunajski univerzi, 1906 asistent na tehniški visoki šoli, 1907 izredni in 1908 redni profesor univerze v Černovicah (Ukrajina), 1912/13 je bil dekan fakultete. Zaradi politične nezanesljivosti je bil 1917 prisilno preseljen na Moravsko. Po koncu 1. svetovne vojne je bil v Ljubljani pri Deželni vladi za Slovenijo član univerzitetne komisije in tako med ustanovitelji Univerze. 1919 je bil imenovan za rednega profesorja matematike na Filozofski fakulteti. Bil je prvi rektor Univerze v Ljubljani 1919/20. Poučeval je matematiko vse do 1957.
• Potočnik Herman
  Knjigo sklene z (sicer vprašljivo, opomba prepisovalca) filozofsko mislijo, da se bo človeštvo samouresničilo šele s prenosom zemeljske civilizacije in kulture na druga vesoljska telesa.
• Povšič Jože
  Diplomiral je 1934 na Filozofski fakulteti v Ljubljani. 1935 je postal pomožni asistent na Inštitutu za fiziko Tehniške fakultete, 1936 suplent na Tehniški srednji šoli v Ljubljani in pozneje profesor, 1959-74 tudi pomočnik ravnatelja. O pouku matematike je pisal v Sodobni pedagogiki, Pedagoškem tisku in Obzorniku za matematiko in fiziko. 1953-59 je bil urednik Zbornika pedagoških člankov. V Delih SAZU so izšle bibliografije F. Močnika, 1966, Jurija Vege, 1974 in F. Hočevarja, 1978. Iz 1978 je tudi tipkopis bibliografije R. Zupančiča, ki ga hrani SAZU. Je soavtor bibliografij J. Plemlja, R. Zupančiča in F. Hočevarja, vse iz Matematične knjižnice.
• Prijatelj Niko
  Po maturi 1940 se je vpisal na Filozofsko fakulteto na matematiko s fiziko in filozofijo. Diplomiral je 1946. Na srednjih šolah je poučeval do 1957, ko je bil sprejet na eno od asistentskih mest na oddelku za matematiko. Po polletnem izpopolnjevanju na inštitutu H. Poincare je 1961 promoviral za doktorja matematike. Predmeta Elementarna matematika in Elementarna matematika z metodiko je na Višji pedagoški šoli in na oddelku za matematiko ljubljanske univerze poučeval že pred doktoratom, kasneje na oddelku za matematiko Matematiko (oziroma Analizo) 1 in 2 ter Teorijo množic, Osnove topologije, Osnove matematike. Njegova predavanja so bila virtuozna in navdušujoča, v njih je znal izraziti vso svojo zaljubljenost v matematiko, zato je bil nadvse dobrodošel predavatelj ne le med študenti, ampak tudi med  drugimi, zelo različnimi, k matematiki nagnjenimi poslušalci.
• Pristov Janko
  Diplomiral je 1953 na Prirodoslovno-matematični-filozofski fakulteti v Ljubljani. Izpopolnjeval se je v Frankfurtu na Majni in v Berlinu. Delal je v Hidrometeorološkem zavodu Slovenije, sprva pri razvoju vremenske prognostične službe,pozneje je bil pomočnik in namestnik direktorja, 1988-93 direktor. Napisal je več strokovnih in znanstvenih člankov in elaboratov. 1973-85 je urejal strokovni časopis Razprave.
• Ravnikar Bruno
  Diplomiral je 1955 iz tehnične fizike na Filozofski fakulteti v Ljubljani, doktoriral pa 1986 iz elektrotehniških znanosti na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani. Od 1960 je predaval na Višji železničarski tehniški šoli in bil direktor te šole od 1961 – 1974. 1974-76 je bil tehnični direktor Opere. 1976 je postal vodja razvoja v podjetju Iskra – Avtomatika. Od 1985 honorarno predava akustiko glasbe na oddelku  za muzikologijo Filozofske fakultete in Akademije za glasbo v Ljubljani. Ukvarja se z akustično analizo ljudskih glasbil, predvsem z uporabo informatike v glasbi, kar je utemeljil v svoji doktorski disertaciji. Sodeloval je pri organiziranju folklorne plesne dejavnosti v Sloveniji in je bil 1969 med ustanovitelji mednarodnega sveta za organizacijo folklornih festivalov (CIOFF), katerega sodelavec je še vedno. Bil je vodja več folklornih skupin in je avtor številnih plesnih priredb. Je strokovnjak za zapisovanje ljudskih plesov z labanotacijo; sestavil je učbenik s 300 primeri zapisov.
• Ribarič Marjan
  Diplomiral je 1954 na Prirodoslovno-matematični-filozofski fakulteti ljubljanske univerze. Doktoriral je 1959. Po diplomi se je zaposlil na IJS in tu delal do 1995, nazadnje kot vodilni znanstveni svetnik. Zaslužni član IJS je postal 1979, od 1969 do 1992 je bil vodja oddelka za uporabno matematiko. Med 1962 in 64 je delal v ZDA. 1971 je bil habilitiran za docenta, 1986 za izrednega profesorja matematične analize na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo.
• Robida Karel
  1825 je v Ljubljani doštudiral filozofijo. Vstopil je v benediktinski red. Po končanem študiju bogoslovja je bil gimnazijski profesor v Celovcu 1830 – 1874, prva leta za humanistične predmete, od 1847 naprej za matematiko in fiziko. V letih 1866 -75 je bil tudi superior benediktinskega kolegija v Celovcu.
• Sajovic Oton
  Diplomiral je 1929 na matematičnem oddelku Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Poučeval je na srednjih šolah, najdalj na Prvi realni gimnaziji v Ljubljani. 1946 je postal izredni profesor za opisno geometrijo na Fakulteti za rudarstvo, metalurgijo in kemijsko tehnologijo v Ljubljani. Do 1960 je bil edini učitelj opisne geometrije na ljubljanskih tehniških fakultetah. 1961 je bil izvoljen za rednega profesorja na Fakulteti za arhitekturo,gradbeništvo in geodezijo.
• Štalec Ivan
  Diplomiral je 1934 na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Bil je srednješolski učitelj matematike in fizike, najdalj na I. gimnaziji v Ljubljani, popularno imenovani »bežigrajska«. Učil je tudi metodiko fizike in nekaj let metodiko matematike na Višji pedagoški šoli in na Fakulteti za naravoslovje  in tehnologijo v Ljubljani.  Prizadeval si je za sodoben pouk matematike in fizike v osnovnih in srednjih šolah, v srednjo šolo je med prvimi vpeljal laboratorijske vaje iz fizike. Sam ali s sodelavci je napisal več zbirk matematičnih vaj, ki so doživele številne izdaje, med učbeniki je najbolj znana Matematika za I. – IV. razred tehniških šol, 1974-77. Bil je častni član Društva matematikov, fizikov in astronomov Slovenije. Prejel je Žagarjevo nagrado.
• Stefan Jožef
  1845 je v Celovcu začel obiskovati gimnazijo. Slovenščino je poučeval A. Janežič, fiziko K. Robida. V literarnem krožku je sodeloval tudi Stefan. Z dodatnim študijem je presegel srednješolsko znanje matematike in fizike in maturiral kot najboljši. 1853 je začel študirati na Dunaju matematiko in fiziko na Filozofski fakulteti. Poslušal je tudi jezikoslovna predavanja F. Miklošiča. Do 1958 je nadaljeval z literarnim udejstvovanjem, začetim v gimnaziji. Pesmi so bile zelo raznolike in jih je objavljal v več slovenskih časopisih. Objavil je okrog 20 proznih sestavkov s skupnim naslovom Naturoznanske izkušnje in  z njimi utemeljil slovensko poljudnoznanstveno izrazoslovje. 1855 je za 3 leta prehitel Levstikov literarni program, načrtoval je tudi, v nasprotju npr. s F. Levstikom,  slovensko poučno pisanje. Navduševal se je za še dalekosežnejše literarne načrte. Po 1859 je literaturo popolnoma opustil in tudi nehal objavljati v slovenščini.
  1857 je opravil profesorski izpit iz matematike in fizike. Začel je poučevati na eni od dunajskih realk. Istočasno je predaval študentom farmacije eksperimentalno fiziko. 1858 je študij dokončal z doktoratom. Konec 1957 je v dunajski Akademiji znanosti predaval o absorpciji plinov. Opazil ga je prof. fiziologije C. Ludwig in ga povabil k sodelovanju v laboratoriju. O skupnih rezultatih sta poročala naslednje leto. Prof. fiziologije E. W. Brücke je 1860 podprl Stefanovo kandidaturo za dopisnega člana Akademije. Na Filozofski fakulteti so ustanovili novo profesorsko mesto, ki ga je 1863 zasedel Stefan. Bil je najmlajši redni profesor v Avstriji. 1865 je postal še direktor fizikalnega inštituta Filozofske fakultete in redni član Akademije znanosti.
  
  Večinoma v poročilih dunajske Akademije znanosti je objavil okrog 80 znanstvenih člankov. V študijskem letu 1869/60 je bil dekan Filozofske fakultete, 1876/77 pa rektor Univerze. 1875-85 je bil tajnik matematično-naravoslovnega razreda Akademije znanosti. 1872 je bil član komisije za mere in je pripravil prehod na metrski sistem, vpeljan 1876. 1883-86 je bil prvi predsednik na novoustanovljenega Elektrotehniškega društva. Za uspešno elektrotehniško razstavo 1883 je bil odlikovan z redom železne krone 3. stopnje, kar mu je dovoljevalo prevzem plemiškega naslova, česar pa  J. Stefan ni želel uveljavljati. 1885 je predsedoval mednarodni konferenci na Dunaju za določitev normalnega tona. 1885 je postal dosmrtni predsednik Akademije znanosti. Bil je še član Kraljevega društva v Uppsali, Kraljeve akademije v Münchnu in Fizikalnomedicinskega društva v Würzburgu.
• Šubic Simon
  Diplomiral je 1856 na filozofski fakulteti na Dunaju. Učil je na srednjih šolah na Dunaju, v Budimpešti in Grazu. 1864 – 84 je bil zaposlen na graški Trgovski in obrtni akademiji, 1867 – 1902 je predaval tudi na univerzi, od 1869 dalje kot izredni profesor.
  Napisal je 18 znanstvenih razprav. O termodinamiki in statistični mehaniki je v nemščini objavljal v Leipzigu in na Dunaju. Pri JAZU (Jugoslovanska akademija znanosti in umetnosti, dopisni član je bil Simon Šubic od 1867 naprej) v Zagrebu je objavil prve fizikalne znanstvene razprave v slovenščini, Mehanična teorija o toploti, 1872, 1873, Dinamična teorija o plinih, 1874. Napisal je 2 nemška učbenika fizike za srednje šole. Dom in svet in Ljubljanski zvon sta objavila okrog 50 njegovih poljudnih fizikalnih člankov. V Temeljih vremenoznanstva v Zborniku Slovenske matice, 1900, je zasnoval slovensko meteorološko izrazoslovje. Obsežno filozofsko naravnano delo Titansko napadovanje Olimpa je ostalo v rokopisu.
• Toš Karel
  1703 je na Dunaju stopil v jezuitski red, nato je študiral teologijo in filozofijo in iz filozofije doktoriral. Poučeval je matematiko in moralno teologijo na gimnazijah v različnih krajih monarhije, 1710-12 in 1734-37 v Ljubljani. Napisal je več matematičnih del, Rudimenta mathematices ac geometriae prout haec  praesupponitur ad algebram, Auguste Vindelicorum 1730, pa tudi drugih, Geographia nova veterum locorum regnorumque nominibus et historica synopsi aucta, Tyrnaviae 1725.
• Ulčar Jože
  Diplomiral je 1938 na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Od 1939 je delal v Makedoniji, najprej kot srednješolski profesor v Prizrenu, Strumici in Bitoli. 1946 – 67 je bil profesor na Naravoslovno-matematični fakulteti v Skopju, od 1965 naprej kot redni profesor.
• Uršič Stanko
  V letih 1936 – 1940 je študiral matematiko in fiziko na Filozofski fakulteti v Padovi,diplomiral 1940 in 1947 v Ljubljani nostrificiral diplomo. Med 1940 in 1943 je bil zaprt in v internaciji na Siciliji. Od 1945 do 1960 je bil gimnazijski profesor v Postojni, Piranu, Ljubljani. Od 1960 do 1980 je bil pedagoški svetovalec na Zavodu za šolstvo, 1966-72 je tudi predaval metodiko pouka fizike na Pedagoški akademiji v Ljubljani, od 1980-84 metodiko pouka matematike na Pedagoški akademiji v Novi Gorici. V letih 1972-81 je sam ali s sodelavci napisal vrsto učbenikov matematike in delovnih zvezkov za osnovno šolo. V njih je uvajal teorijo množic kot osnovo sodobnega pouka matematike. Priročnik Štirimestni logaritmi in druge tabele (Ljubljana, 1960) za srednješolce je bil večkrat ponatisnjen.
• Vadnal Alojzij
  Diplomiral je 1934 na Filozofski fakulteti v Ljubljani in tu tudi doktoriral 1939 s temo Različne definicije paralelizma in ukrivljenosti prostora. Izpopolnjeval se je 1939/40 na Dunaju, 1946/47 v Sankt Peterburgu in 1961 v Pittsburhu. V letih 1934 – 47 je bil gimnazijski profesor v Ljubljani, nato do leta 1981 profesor na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, od 1957 naprej redni profesor.
• Vakselj Anton
  Diplomiral je 1922 na Filozofski fakulteti v Ljubljani in tu 1923 doktoriral z disertacijo Doneski k teoriji linearne diferencijalne enačbe drugega reda s štirimi singularnimi točkami. 1922 – 25 je bil asistent na Filozofski fakulteti in vmes na daljšem izpopolnjevanju v Parizu. V letih 1926 – 42 in 1945 – 46 je bil gimnazijski profesor, 1942 – 45 uradnik na mestnem finančnem oddelku. 1946 je bil izvoljen za rednega profesorja matematike na Tehnični fakulteti, od 1960 – 71 na Fakulteti za strojništvo. Večinoma v tujih revijah je objavil 16 znanstvenih člankov s področij matematične analize, diferencialne geometrije, geometrične funkcijske teorije in algebre. V predmet Matematika I je uvedel moderna poglavja matematike, npr. teorijo množic. Napisal je učbenik Osnove matematike I, Ljubljana 1952.
  Povezave
• Vakselj Marko
  Diplomiral je 1955 na takratni Prirodoslovni-matematični-filozofski fakulteti v Ljubljani in doktoriral 1964. 1956-78 je delal na IJS. Po izpopolnjevanju v Veliki Britaniji je vodil laboratorij pri Van de Graaffovem pospeševalniku. 1978-80 je bil izvedenec Mednarodne agencije za atomsko energijo, delal je v Zambiji. Do 1988 je bil v Sloveniji glavni republiški inšpektor za delo in je nadzoroval gradnjo in opremljanje jedrske elektrarne v Krškem.
• Vidav Ivan
  Po maturi na klasični gimnaziji v Mariboru se je 1937 vpisal na matematiko na filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je po manj kot 4 letih diplomiral in mesec dni kasneje doktoriral pri profesorju J. Plemlju z disertacijo Kleinovi teoremi v teoriji linearnih diferencialnih enačb.
• Žabkar Albin
  Diplomiral je iz matematike in fizike 1924 na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V letih 1926 – 1958 je bil gimnazijski profesor v Ljubljani. Od 1927 naprej je bil honorarni predavatelj na Tehniški fakulteti. 1958 se je zaposlil na Fakulteti za rudarstvo, metalurgijo in kemijsko tehnologijo. 1960-62 je bil višji predavatelj na matematično-fizikalnem oddelku Fakultete za naravoslovje in tehnologijo.
• Žumer Maja
  1975 je diplomirala na Oddelku za matematiko Fakultete za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani in 1999 doktorirala na Filozofski fakulteti v Zagrebu iz informacijskih znanosti. 1988-97 je bila zaposlena na Računalniškem centru Univerze v Ljubljani, 1998-2000 v NUK kot vodja centra za raziskave in razvoj. Od 1996 predava na Oddelku za bibliotekarstvo Filozofske fakultete v Ljubljani.
  
  Filozofska fakulteta
  (vir: Filozofska fakulteta)
• Zupančič Rihard
  Na Dunaju je študiral strojništvo, nato na filozofski fakulteti matematiko. 1903 je diplomiral in opravil profesorski izpit. Do 1918 je poučeval matematiko na srednjih šolah v Pragi in na Dunaju ter bil inšpektor in komisar za 1. državni izpit srednješolkskih profesorjev. Od 1908 je bil predstavnik Avstro-Ogrske v mednarodni komisiji za poučevanje matematike. Med posebnim dopustom 1908 – 1910 je napisal 29 učbenikov matematike za razne srednje šole. Po izpopolnjevanju v Göttingenu pri Davidu Hilbertu in Felixu Kleinu ter v Parizu 1911 je 1913 doktoriral z delom o aksiomatičnih osnovah metode najmanjših kvadratov. 1912 je postal honorarni docent na dunajski tehniški visoki šoli. 1919 se je opredelil za Jugoslovana , na Dunaju ostal brez službe, šel v Ljubljano, sodeloval pri ustanavljanju univerze. Postal je redni profesor na Tehniški fakulteti in 1920 rektor. 1922 je bil izvoljen za dopisnega člana akademije znanosti v Toulousu, 1923 se je ponovno izpopolnjeval v Parizu. Honorarno je predaval tudi študentom matematike in fizike na Filozofski fakulteti. Bil je predstojnik Inštituta za uporabno matematiko na Tehniški fakulteti  in nekaj let tudi predstojnik Instituta za eksperimentalno fiziko. Od 1935 naprej je bil predsednik stalne komisije za profesorske izpite. 1938 je postal ustanovni redni član Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani. Med okupacijo 1941 – 45 se je kot predsednik Društva šolnikov pri oblasteh zavzemal za izboljšanje položaja šolnikov in posredoval za zaprte in preganjane člane. Proti koncu vojne se je opredelil za nemško stran, maja 1945 je odšel v Avstrijo, bil je izključen iz SAZU in univerze.

© Stanislav Pirnat, 2012 - 2016.

Predloge, dopolnitve in popravke lahko pošljete na stanislav@stanislavpirnat.si.

To delo je ponujeno pod Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco.