Iskanje po izrazu mehaniko:

• Batagelj Vladimir
  Zaposlen je na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani, kjer je profesor diskretne in računalniške matematike, ter na Inštitutu za matematiko, fiziko in mehaniko na oddelku za teoretično računalništvo. Poučuje od 1995 naprej. Seznam predmetov za študijsko leto 2009/2010: Programiranje 1, Programiranje 2, Diskretna matematika, IT v analizi podatkov, Analiza omrežij, Optimizacija, Učenje z računalnikom.
• Bohte Zvonimir
  Diplomiral je 1957 na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo Univerze v Ljubljani, 1971 je doktoriral. Strokovno se je izpopolnjeval v Köbenhavnu in Londonu. 1977je postal izredni, 1982 redni profesor na ljubljanski univerzi, predaval pa je tudi na Univerzi v Zagrebu. 1965-68 je bil predstojnik računskega centra Univerze, 1972-74 predstojnik matematičnega oddelka, od 1982 direktor Inštituta za matematiko, fiziko in mehaniko.
• Brešar Matej
  Je sin matematika Franceta Brešarja. Maturiral je 1982 na II. gimnaziji v Mariboru. Po diplomi na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo Univerze v Ljubljani 1987 se je zaposlil na Inštitutu za matematiko, fiziko in mehaniko v Ljubljani. Doktoriral je 1990 pod mentorstvom Josa Vukmana  z disertacijo Odvajanja, homomorfizmi in sorodne preslikave na kolobarjih in Banachovih algebrah. Istega leta je postal visokošolski učitelj na Odseku za matematiko Pedagoške fakultete v Mariboru. Bil je mentor 63 diplomskih nalog, 6 magistrskih del in 4 doktorskih disertacij. Po tem letu je večinoma zaposlen na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani, na IMFM vodi raziskovalno skupino Algebre in kolobarji.
• Dobovišek Mirko
  Objavil je 9 izvirnih znanstvenih člankov, od tega 5 samostojno, o operatorskih enačbah, matričnih enačbah in enačbah v C*-algebrah. Sledita še 2 (2007, 2008) o preslikavah glede na trojni Jordanov produkt. V Presek je napisal 5 poljudnih člankov o različnih temah. Je avtor ali soavtor 23 visokošolskih učbenikov: Rešene naloge iz analize I, več izdaj, Naloge iz algebre I, več izdaj, Rešene naloge iz analize II, več izdaj, Riemannov in Lebesguev integral v Rn, 1997, Nekaj o diferencialnih enačbah, 2011, oboje v Izbranih poglavjih iz matematike in računalništva, ter Matematika II, Oddelek za tekstilstvo, 2002, in Matematika za farmacevte, 2007. Je soavtor 12 končnih raziskovalnih poročil o raziskovanjih Inštituta za matematiko, fiziko in mehaniko. Prvopodpisani je pri 4 poročilih. Iz poročila 1991, Riccatijeva enačba v algebrah z involucijo, je razvidno, da gre za nadaljevanje Doboviškovega doktorskega raziskovanja.
• Franc Aleksandra
  Diplomirala je 2007 na raziskovalni študijski smeri oddelka za matematiko Fakultete za matematiko in fiziko v Ljubljani. Je mlada raziskovalka na Inštitutu za matematiko, fiziko in mehaniko in asistentka na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani. 
  Inštitut za matematiko, fiziko in mehaniko
• Grasselli Jože
  Diplomiral je iz matematike 1951 na Prirodoslovno-matematični fakulteti v Ljubljani. Nekaj let je poučeval matematiko na gimnazijah v Murski Soboti in v Celju. 1957 je postal asistent na Tehniški visoki šoli v Ljubljani. Doktoriral je 1961; mentor je bil Ivan Vidav, disertacija Sebi adjungirani elementi Banachove algebre brez enote. Po doktoratu je bil izbran za docenta na novoustanovljeni Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani. 1973 je bil izvoljen za izrednega in 1978 za rednega profesorja matematike na Oddelku za matematiko in mehaniko. Matematikom je predaval linearno algebro in algebro, matematiko kemikom, farmacevtom, gradbenikom, tekstilcem.
• Gruber Gabrijel
  Bil je Slovenec po obeh starših. Končal je filozofske in teološke študije na Univerzi v Grazu. Najprej je na orientalski akademiji na Dunaju poučeval latinščino. 1765 je vstopil v jezuitski red in 1769 prišel v Ljubljano. Na katedri za mehaniko je poučeval risanje, geometrijo, mehaniko in hidravliko. Delal je poskuse za izdelavo papirja iz lesnega žaganja in izboljšave kolovrata. Od 1772 – 1791 je vodil navigacijsko direkcijo, ki je skrbela za plovbo po Ljubljanici, Savi in Kolpi. 1772 je dobil dovoljenje cesarice Marije Terezije za gradnjo kasneje imenovanega Gruberjevega prekopa med Grajskim hribom in Golovcem z namenom ublažitve poplavljanja Ljubljanskega barja. Zaradi prekoračitve načrtovanih stroškov so Gruberju približno po tretjini izkopov odvzeli vodstvo projekta. 1775 je Gruber začel z gradnjo po njem imenovane palače med starim jezuitskim seminarjem in novim kolegijem. V njej je bila šola za mehaniko in hidravliko, knjižnica za mehaniko in agronomijo, zbirka ladijskih modelov, več naravoslovnih in rudninskih zbirk. Med 1773 in 1776 je vodil obnovo v požaru uničene jezuitske gimnazije pri Sv. Jakobu. Po razpustitvi jezuitskega reda v Avstriji je 1784 odšel v Rusijo in v Polocku v novoustanovljenem jezuitskem kolegiju predaval arhitekturo, mehaniko in fiziko. Bil je arhitekt nekaj stavb v tem mestu. 1800 je postal rektor jezuitskega kolegija v Sankt Petersburgu in avgusta 1802 general jezuitskega reda. Dobro je sodeloval z dvorom carja Pavla I. in pri papežu dosegel priznanje ruske jezuitske province.
  
  (Vir: Enciklopedija Slovenije, 3. zvezek, Ljubljana 1989, str. 400, Gruber, Gabrijel in Gruberjev prekop, avtorja E. Umek in J. Bleiweis)
  Povezave
• Hladnik Milan
  Bibliografskih enot je skupaj 176. Objavljenih ima 19 izvirnih znanstvenih člankov in 6 preglednih, 7 strokovnih in prav toliko poljudnih člankov, večino v Obzorniku in Preseku in 23 predstavitev knjig. V zbirki Sigma sta bili objavljeni knjigi Moderna kvadratura kroga, 1995, Konveksne množice v ravnini, 1997. Visokošolskih učbenikov ima v soavtorstvu kar 13: Rešene naloge iz analize I, 1972, Uvod v teorijo C*-algeber, 1979, 1982, Naloge in primeri iz funkcionalne analize in teorije mere, 1980, 1985, Naloge in problemi iz matematične analize. Del I. Množice in števila, 1982, 1988, Verjetnost in statistika: zapiski predavanj, 2002, Realna analiza: zapiski predavanj, 2006, Uvod v harmonično analizo na lokalno kompaktnih grupah: zapiski predavanj, 2007, Analiza I: zapiski predavanj, 2010. Med 1974 in 1991 je bil soavtor 19 končnih poročil o raziskavah Inštituta za matematiko, fiziko in mehaniko Univerze v Ljubljani s področij: vektorske analitične funkcije, analitične funkcije v neskončno dimenzijah, funkcionalna analiza v linearnih topoloških prostorih, spektralni invariantni podprostori, spektralne konstrukcije navideznih predstavitev, spektralnost elementarnih operatorjev, posplošene ekstremne točke, Cauchyjeva funkcijska enačba.
• Klinc Tomaž
  Diplomiral je 1961 na Fakulteti za elektrotehniko v Beogradu in doktoriral 1969 na univerzi Cornell (Ithaca, ZDA). V letih 1961-67 je dela s prekinitvami na Inštitutu Jožef Štefan, Inštitutu za matematiko, fiziko in mehaniko v Ljubljani 1969-71 in od 1971 na Fakulteti za strojništvo v Ljubljani, od 1977 je izredni profesor. Ukvarja se z vprašanji transportne teorije nevtronov in s kinetično teorijo plinov. Objavil je 10 znanstvenih del in učbenik matematike za študente strojništva, v dveh delih, 1986, 1988.
• Kozak Jernej
  Diplomiral je 1969 in doktoriral 1978 na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani. Izpopolnjeval se je na Univerzi v Madisonu (Wisconsin). 1975-79 je bil vodja računskega centra FNT. 1979 je bil izvoljen za docenta na FNT, 1990 direktor Inštituta za matematiko, fiziko in mehaniko. Ukvarja se z numerično in računalniško matematiko. Napisal je knjigi Podatkovne strukture in algoritmi, Ljubljana 1986, Od računala do urejanja besedil, Ljubljana 1986. Objavljenih ima nad 20 člankov v matematičnih revijah.
• Kuhelj Anton
  Elektrotehnik, strokovnjak za mehaniko, profesor mehanike.
  Čeprav elektrotehnik po izobrazbi, se je večino delovne dobe posvečal mehaniki. Uveljavil se je s preučevanjem dedukcij v teoriji lupin in z delom pri hidrodinamiki turbin. Na več tehniških fakultetah je na diplomskih in podiplomskih tečajih predaval matematiko, teoretično in tehnično mehaniko točk, togih, elastičnih in plastičnih teles ter kontinuov, dinamiko, hidrodinamiko in letalstvo. Je med začetniki slovenskega letalstva. Veliko je sodeloval s S. Bloudkom pri jadralnih, športnih, turističnih in šolskih letalih. Prvo letalo je poletelo 1930, zadnje 1954. Sodeloval je pri revijah Applied Mechanics Review in Zentralblatt für Mathematik ter pri družbi Gesellschaft für angewandte Mathematik und Mechanik v Berlinu.
  1949 je postal član SAZU, podpredsednik je bil 1951 – 1980. V več strokovnih (za elektrotehniko, za tehniko, za mehaniko) jugoslovanskih društvih je bil častni član. 1973 je prejel Kidričevo nagrado za življenjsko delo. Bil je zaslužni profesor in častni doktor Univerze v Ljubljani.
• Kuščer Ivan
  1959 je bil izvoljen za izrednega, 1963 za rednega profesorja fizike. Od 1963 –  1965 se je izpopolnjeval na univerzah v ZDA v teoriji transporta nevtronov v jedrskih reaktorjih. Z raziskovanjem teh in sorodnih področij je kasneje raziskoval na Inštitutu za matematiko, fiziko in mehaniko v Ljubljani. Med 1965 in 1968 je bil direktor tega inštituta. Sodeloval je pri načrtovanju in izvedbi študija fizike na različnih stopnjah in pri načrtovanju pouka v srednjih šolah.
• Moljk Anton
  Bil je predsednik organizacijskega odbora prvih 4 mednarodnih konferenc Znanost in družba. Spodbudil je ustanovitev Inštituta za matematiko, fiziko in mehaniko, sodeloval je pri gradnji in opremi ter bil od 1968 do 1972 direktor. Sodeloval je pri začetkih izhajanja Obzornika za matematiko in fiziko.
• Omladič Matjaž
  Inštitut za matematiko, fiziko in mehaniko
  (vir: Inštitut za matematiko, fiziko in mehaniko)
• Pahor Sergej
  V več mednarodnih in slovenskih revijah je objavljal številne članke. Izšli sta knjigi Uvod v analitično mehaniko, 1989, in Uvod v ravnovesno statistično fiziko, 2001. V transportni teoriji je skupaj s profesorjem Suhadolcem rešil dolgo časa odprt problem dokaza kompletnosti vektorskih lastnih funkcij v polneskončnem mediju. Tudi v splošnem se je profesor Pahor zelo rad ukvarjal s problemi, ki povezujejo fiziko z matematiko, morda tudi zato, da bi študente matematike lahko v njihovem jeziku poučil o tem, kako deluje fizika.  Pri izpeljavi fizikalnih zakonov v predavanjih za matematike je dosledno poskušal biti matematično korekten, kar pa je zelo težavna naloga. Ko je nekoč govoril o osnovah kvantne mehanike, je bila opomba profesorja E. Zakrajška (ki je prej pregledal nekaj znanih knjig o tej temi): »Predavanja niso bila povsem v redu, a v teh knjigah je to še veliko slabše.«
• Petkovšek Marko
  Dela na Oddelku za matematiko Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani, kjer predava predmete Diskretna matematika, Diskretne strukture, Izbrana poglavja iz simbolnega računanja in računalniške aritmetike, Optimizacija, Računalništvo, in na Oddelku za teoretično računalništvo Inštituta za matematiko, fiziko in mehaniko.
• Pičman Lovro
  Najprej se je ukvarjal s teorijo zgradbe atomskega jedra, nato z uporabo teorije polja pri problemu več teles in s statistično mehaniko. Objavil je 15 znanstvenih in strokovnih člankov. 1967 je dobil Kidričevo nagrado.
• Pisanski Tomaž
  Ukvarja se z diskretno in računalniško matematiko, predvsem s topološko teorijo grafov, z algoritmi in podatkovnimi strukturami na grafih in omrežjih, uporabo grafov v kemiji ter z diskretno optimizacijo in uporabo v finančni matematiki. Je eden od začetnikov teorije grafov in teoretičnega računalništva v Sloveniji. 1992 je ustanovil oddelek za teoretično računalništvo na Inštitutu za matematiko, fiziko in mehaniko. Predaval je na univerzah v 6 državah in bil med organizatorji več kot 20 znanstvenih srečanj. Bil je med ustanovitelji revije Presek. Dvakrat je bil sourednik revije Discrete Mathematics. Objavil je več kot 100 znanstvenih, strokovnih in poljudnoznansvenih člankov.
• Prijatelj Niko
  Od vodstvenih del je posebej pomembno triletno direktorstvo oddelka za matematiko Instituta za matematiko, fiziko in mehaniko v času, ko se je gradila nova stavba sedanje Fakultete za matematiko in fiziko.
• Repovš Dušan
  Od 1983 naprej je Dušan Repovš vodja nacionalne skupine za topologijo, geometrijo in nelinearno analizo. ki na Inštitutu za matematiko, fiziko in mehaniko izvaja številne nacionalne in mednarodne projekte. Delo skupine je bilo ocenjeno kot najbolj kvalitetno.
• Šemrl Peter
  Diplomiral je 1985 in doktoriral 1988 na Fakulteti za naravoslovje in  tehnologijo v Ljubljani. 1985-88 je delal na Inštitutu za matematiko, fiziko in mehaniko v Ljubljani, zatem na FNT. 1993-98 je poučeval na Fakulteti za strojništvo v Mariboru, od 1994 kot izredni profesor. Od 1998 dela na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani. Bil je gostujoči profesor na več univerzah v Evropi, ZDA, Kanadi in Indiji. Njegovo raziskovalno področje je funkcionalna analiza, predvsem teorija operatorjev. V matematičnih revijah je objavil sam ali s sodelavci čez 70 člankov. 1996 je dobil Nagrado RS za znanstveno-raziskovalno delo.
• Skubic Tomislav
  1953 je diplomiral na Prirodoslovno-matematični fakulteti v Ljubljani, 1962 pa doktoriral na isti fakulteti, vmes preimenovani v Fakulteto za naravoslovje in tehnologijo. Po diplomi je nekaj let učil matematiko na srednjih šolah. 1959 je postal asistent za matematiko na oddelku za tehniško fiziko. Po doktoratu se je 1962 izpopolnjeval pri firmi Zuse v Bad Hersfeldu v Nemčiji in se specializiral za delo z enim prvih računalnikov Z-23. Od 1963 do 1966 je bil predstojnik računskega centra Inštituta za matematiko, fiziko in mehaniko v Ljubljani. Sodeloval je pri številnih raziskovalnih nalogah s področja računalništva. Kasneje je bil profesor matematike na Fakulteti za elektrotehniko.
• Stefan Jožef
  Najprej je poučeval mehaniko in optiko in 1865 za raziskave na teh področjih dobil Liebnovo nagrado. Kasneje se je bolj posvečal elektriki. S termodinamiko se je ukvarjal v vseh obdobjih. Prvi je uspešno izmeril prevajanje toplote v plinih. Izdelal je diatermometer in 1872 izmeril toplotno prevodnost zraka. Prepričal se je, da toplotna prevodnost plinov ni odvisna od tlaka in tako prvi v Evropi potrdil Maxwellovo kinetično teorijo plinov. Začel je raziskovati, kako segreta telesa oddajajo toploto s sevanjem. Od 1817 je bilo v rabi Dulong-Petitovo pravilo, iz katerega pa so izračunali nenavadno nizko temperaturo Sončevega površja. Uporabil je rezultate Tyndallovih meritev in se prepričal, da se ti ujemajo s Stefanovimi predvidevanji o sorazmerju s četrto potenco temperature. Ta ugotovitev iz leta 1879 ima ime po njem – Stefanov zakon. Temperatura Sončevega površja, malo manj kot 6000 K, izračunana iz Stefanovega zakona, je bila veliko sprejemljivejša od »prejšnje«.
• Tomšič Gabrijel
  Diplomiral je 1960 na Naravoslovni fakulteti v Ljubljani in doktoriral 1971 na (isti fakulteti z novim imenom) Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo. Od 1962 je bil zaposlen na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani, od 1982 naprej je bil redni profesor. V letih 1977-82 je vodil Inštitut za matematiko, fiziko in mehaniko Univerze v Ljubljani. Sam ali s sodelavci je napisal 30 strokovnih in znanstvenih člankov iz funkcionalne analize in aplikativne matematike ter 7 učbenikov.
• Trontelj Zvonko
  Diplomiral je 1962 in doktoriral 1971 na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani. Izpopolnjeval se je na univerzah v ZDA in na univerzi v Helsinkih. Od 1962 je delal na Inštitutu za matematiko, fiziko in mehaniko v Ljubljani, od 1963 na FNT (oziroma kasnejši Fakulteti za matematiko in fiziko), od 1997 kot redni profesor. Več let je v Berlinu vodil laboratorij za bioelektrične raziskave na Zveznem fizikalno tehniškem zavodu. Raziskoval je v eksperimentalni fiziki trdne snovi: fazni prehodi, inkomenzurabilni sistemi, in aplikacijski fiziki: uporaba senzorjev SQUID za biomagnetne meritve in meritve elektronskega in jedrskega magnetizma, minihladilni sistem Stirlingove vrste. Skupaj s sodelavci je objavil več kot 100 znanstvenih in strokovnih člankov.
  Inštitut za matematiko, fiziko in mehaniko
• Vodopivec Andrej
  Zaposlen je na Inštitutu za matematiko, fiziko in mehaniko v Ljubljani.
• Zakrajšek Egon
  V gimnaziji na Jesenicah se je pokazala njegova bistrost in sposobnost za matematiko z zmagami na matematičnih tekmovanjih. Diplomiral je iz tehniške matematike na univerzi v Ljubljani, tam tudi doktoriral  1978 z disertacijo »O invariantni vložitvi pri reševanju diferencialnih enačb«. Za podprograme za prvi elektronski računalnik v Sloveniji ZUSE Z-23 (z elektronkami, velik nekaj 10 m3) je dobil študentsko Prešernovo nagrado, zaradi obilice objavljenih del so ga takoj po doktoratu izvolili za izrednega profesorja za numerično matematiko in računalništvo. 1968 je prevzel vodenje Računskega centra Inštituta za matematiko, fiziko in mehaniko in skrbel tudi za programsko opremo ter reševal računalniške probleme iz drugih strok in iz gospodarstva.

© Stanislav Pirnat, 2012 - 2016.

Predloge, dopolnitve in popravke lahko pošljete na stanislav@stanislavpirnat.si.

To delo je ponujeno pod Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco.