Iskanje po izrazu srednje:

• Breskvar Silvo
  Na ljubljanski realki (v monumentalni stavbi sedanje Srednje šola za elektriko in elektroniko v Vegovi ulici) je maturiral z odliko. Diplomiral je 1926 na oddelku za matematiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani iz matematike in fizike. Od jeseni 1927 do jeseni 1945 je poučeval na njemu znani realki. Vmes, med poletnimi počitnicami 1939, se je v eksperimentih pri pouku fizike izpopolnjeval pri nemški firmi Phywe. Kasneje je poučeval na več šolah, kamor ga je pač šolska oblast z dekreti prestavljala, na gimnaziji v Domžalah, na gimnaziji na Jesenicah, od 1950 do svoje zadnje šolske ure 27. decembra 1968 na Srednji tehnični šoli v Ljubljani.
  Z astronomijo se je ukvarjal že od srednješolskih let. Od 1931 do začetka 2. svetovne vojne je bil član pariške Société Astronomique de France.  Populariziral je astronomijo s članki in  podlistki v revijah in časopisih, v Proteusu 12, v Slovencu 53, in tudi drugod. Bil je prvi vodja 1951 ustanovljene astronomske sekcije pri Prirodoslovnem društvu Slovenije in tam sodeloval do smrti. Kot izvrstni predavatelj je imel precej astronomskih in naravoslovnih predavanj po radiu in »v živo«.
  Napisal je več člankov za Enciklopedijo Jugoslavije. V astronomski in naravoslovni terminologiji je sodeloval pri SAZU in pri Inštitutu za slovenski jezik. Napisal je učbenik Fizika za meščanske šole, 1939. Skupaj s S. Uršičem je pripravil priročnik za srednje šole Vega, matematične in druge tabele in obrazci, 1962. Prevedel je Whitrow: Vesolje, 1966.
• Grasselli Jože
  Najprej srednješolski profesor, pozneje zelo priljubljen visokošolski, avtor več knjig o teoriji števil.
  1967-1970 je bil predsednik Društva matematikov, fizikov in astronomov Slovenije, v Društvu je velikokrat predaval srednješolcem in učiteljem, zlasti o teoriji števil. Zaradi vseh njegovih raznolikih zaslug za slovensko matematiko je bil 1994 izvoljen za častnega člana Društva.
• Hermannus de Carinthia
  Po rodu je bil iz Koroške ali severne Istre. Filozofsko in filološko izobrazbo si je pridobil v Chartresu. Kot prevajalec in znanstvenik je delal v južni Franciji in na univerzah v Španiji. Vsega njegovega dela ne poznamo. Najpomembnejši je prevod Ptolomejevega dela Planispherium (1143), po katerem so začeli poučevati astronomijo. Originalna pa je njegova razprava De esentiis (1143). V njej piše o 5 aristotelovskih kategorijah. Iz arabščine je prevedel Evklidove Elemente. Prvi je prevajal Koran v latinščino. Bil je med prvimi posredniki arabske kulture Evropi. Pripisujejo mu prevode iz astronomije, matematike in meteorologije, o merah, krogih, korenjenju, o dežju, o uporabi astrolaba. Njegovo delo naj bi imelo velik vpliv na srednjeveško astronomijo.
• Hočevar Franc
  Profesor matematike, avtor srednješolskih učbenikov.
• Jeran Fran
  Bil je dolgoletni profesor matematike, fizike in opisne geometrije na ljubljanski realki in tudi ravnatelj te šole. Veljal je za dobrega metodika. Sam ali v soavtorstvu je napisal številne srednješolske učbenike. Najbolj znan in uporabljan je bil iz leta 1920, Osnovni pojmi opisne geometrije.
• Kac Milan
  Za njegovo poklicno delo je značilen izreden posluh za probleme, s katerimi se ob matematiki srečujejo učenci, študenti, učitelji, tehniki. Bil je odličen pedagog in vsestransko razgledan učitelj. Sodeloval je pri vzgoji prvih strokovnjakov za delo z računalniki. Zelo veliko je predaval, tako, da je bilo število njegovih fakultetnih predavanj že primerljivo z obveznostmi srednješolskega profesorja. Kljub temu je našel čas za pisanje več višješolskih učbenikov matematike in računalništva: Opis digitalnega računalniškega …, s soavtorjem, 1977, Matematika I, 385 str., 1981, Računalništvo: gradivo s tečaja …, s soavtorji, 1972, Zbirka nalog iz matematike I in II, 201 str., 1988. Napisal je še okoli s soavtorji 25 različnih učbeniških gradiv in s soavtorji 15 zaključnih poročil o raziskavah. Bil je mentor pri 2 doktoratih (1991, 1993)
• Kladnik Rudolf
  Diplomiral je 1956 na Tehniški visoki šoli v Ljubljani in doktoriral 1963 na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani z disertacijo Transportni problemi termičnih nevtronov. Izpopolnjeval se je 1957 v reaktorski šoli v Harwellu (Anglija) in 1961 na mednarodnem inštitutu v Chicagu. Od 1959 je delal na Fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo v Ljubljani, od 1979 kot redni profesor za fiziko. 1967-68 je predaval predmete iz reaktorske tehnike na univerzi v Manhattnu (Kansas). Ukvarjal se je s fiziko, z energijsko problematiko zgradb in predvsem z uporabo sončne svetlobe za ogrevanje bivalnih prostorov. Napisal je univerzitetne in srednješolske učbenike iz fizike in učbenik za reaktorsko fiziko, 1982. Objavil je več strokovnih člankov.
• Križanič France
  Od leta 1963 do 1970 je spisal srednješolske učbenike za vse štiri letnike. V njih je večino snovi podal na čisto nov način. Med 1980 in 1994 je izšla nova verzija srednješolskih učbenikov, zelo moderna in strokovno zelo zahtevna. V zadnjih letih pisanja in življenja je mojstrsko obvladal pisanje v urejevalniku »LATEH«, tako da so njegovi rokopisi lahko šli naravnost v tiskarno.
• Kuščer Ivan
  V tujih in domačih znanstvenih revijah je objavil okrog 50 člankov. Za srednje šole je v soavtorstvu z A. Moljkom napisal učbenik Fizika v 3. delih, kasneje, 2001 do 2005, z drugimi soavtorji, v nekoliko skrajšani in spremenjeni različici. Je soavtor nekaj znanstvenih in strokovnih monografij in avtor večjega števila univerzitetnih učbenikov za različna področja fizike. Napisal je nekaj poljudnih knjig o fiziki in o potapljaški tehniki.
• Kvaternik Franc
  Diplomiral je 1946 na ljubljanski Filozofski fakulteti. Fiziko in matematiko je poučeval na srednjih šolah v Sloveniji. Natančneje se je ukvarjal z metodično – pedagoško problematiko.  Sam ali s sodelavci je napisal več srednješolskih učbenikov za fiziko: Fizikalni priročnik z zbirko nalog za višje razrede srednjih šol, Ljubljana 1955, Fizika za višje razrede srednjih šol I, II, III, Ljubljana 1957-58, Fizika za srednje šole I, Mehanika, Ljubljana 1970. Desetletje in pol (1960-74) je bil urednik Obzornika za matematiko in fiziko.
• Legiša Peter
  Je avtor ali soavtor večjega števila srednješolskih učbenikov za matematiko: Matematika. Kotne funkcije, trigonometrija, Ljubljana 1985, Matematika. Polinomi, racionalne funkcije, krivulje drugega reda, Ljubljana 1985, Matematika I. Geometrija v ravnini, Ljubljana 1987, Matematika. Odvod, integral, 1990, Matematika. Realna števila, linearna funkcija, Ljubljana 1991.
  O njegovih učbenikih kroži anekdota, kako jih je francoski matematik in didaktik matematike omenjal kot zgled, da »vendarle nekje na svetu še vedno uporabljajo učbenike srednješolcem primerne matematične strogosti« .
• Manohin Vital
  Diplomiral je 1938 iz geografije in doktoriral 1941 iz klimatologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Od 1943 je bil srednješolski profesor v Ljubljani. 1945 se je zaposlil na Zavodu za meteorologijo in geodinamiko, 1947-50 je bil v Kmetijskem  znanstvenem zavodu v Ljubljani in od 1951 naprej na Hidrometeorološkem zavodu Slovenije. 1949-64 je tudi predaval meteorologijo in klimatologijo na Biotehniški fakulteti v Ljubljani. Je avtor nad 10 predvsem klimatoloških študij. Prvi je obdelal  klimo Ljubljane 1851-1936. Je avtor učbenikov Temelji teoretične meteorologije in klimatologije (1955) in Agroklimatologija (1962).
• Matek Blaž
  Maturiral je na celjski gimnaziji. 1984 je na univerzi v Grazu opravil državni izpit za profesorja matematike in fizike. Eno leto je poučeval na gimnaziji v Celju in nato do prezgodnje smrti na gimnaziji v Mariboru. Izdal je knjigi rešitev matematičnih nalog in pisal slovenske matematične učbenike za srednje šole: Aritmetika I, II, 1896, 1898, Geometrija I, II, 1896. Matkove učbenike so v prirejeni obliki uporabljali tudi po 1. svetovni vojni. Ti učbeniki so bili prvi, izvirno napisani v slovenščini, torej ne, kot na primer Močnikovi in Hočevarjevi, najprej napisani v nemščini in potem prevedeni v slovenščino. Pri pisanju je uspešno  reševal probleme slovenskega matematičnega izrazoslovja.
• Močnik Franc
  Matematik. Pisec učbenikov matematike in metodik pouka matematike za osnovne in srednje šole.
• Molinaro Ivan
  Srednješolski profesor matematike z zelo obsežnim strokovnim znanjem. Pisec in recenzent učbenikov.
• Moljk Anton
  Izpopolnjeval je poskuse pri univerzitetnih predavanjih fizike in pri laboratorijskih vajah. Skupaj z Ivanom Kuščerjem je napisal učbenik za srednjo šolo Fizika v 3 delih. Razen naprednejših srednješolcev so učbenik s pridom uporabljali tudi študentje različnih fakultet, celo bruci fizike. Sodeloval je pri uvajanju podiplomskega študija didaktike fizike. Že po upokojitvi je bil dolgoletni nadvse prizadevni in uspešni spiritus agens permanentnega izobraževanja učiteljev fizike.
  Spodbujal in nadzoroval je fizikalna srednješolska tekmovanja. Bil je predsednik slovenskega (tedaj jugoslovanskega) dela organizacijskega odbora  …  mednarodne fizikalne olimpijade (…), ki je bila v Portorožu in Ljubljani.
• Perger Bernard
  Pomembne so Pergerjeve reforme pouka latinščine. Sestavil je latinsko slovnico Grammatica nova, 1479, ki je bila prvi humanistični učbenik latinščine; z njo se je odvrnil od srednjeveških sholastičnih slovnic. Pergerjeva slovnica je sčasoma doživela vsaj 30 izdaj.
• Peterlin Anton
  Oče Antona Peterlina je bil srednješolski profesor, učenec Jožefa Stefana.
• Prosen Marijan
  Diplomiral je 1961 na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani. 1963-73 je delal na Astronomsko-geofizikalnem observatoriju Univerze v Ljubljani, po 1973 je bil vse do upokojitve srednješolski profesor matematike in fizike.
• Pucelj Ivan
  Največ se je ukvarjal z geometrijo. S soavtorji je napisal  4 učbenike za osnovne šole, 2 učbenika za srednje šole, 2 zbirki vaj in 1 strokovno knjigo: Neevklidične geometrije, 1969, Geometrija za I. razred gimnazije, 1966, Geometrija za II. razred gimnazije, Matematika za osmi razred osnovne šole I – II, 1978, 1979, 1995 v 1 zvezku.
• Sajovic Oton
  Objavil je 4 strokovne članke. Sam ali v soavtorstvu je spisal številne srednješolske učbenike: Trigonometrija in analitična geometrija za srednje šole, Ljubljana 1937, Fizika za sedmi in osmi razred srednjih šol in višje strokovne šole, Ljubljana 1939, skupaj z M. Adlešičem Trigonometrija za srednje šole, Ljubljana 1951, skupaj s F. Ahlinom in F. Jeranom Analitična geometrija v ravnini za srednje šole, Ljubljana 1952, visokošolska skripta Opisna geometrija ter, nista učbenika, Normalna aksonometrija, Ljubljana 1962 in Terminološki slovar opisne geometrije, Ljubljana 1975.
  
  (Vir: Enciklopedija Slovenije, 10. zvezek, Ljubljana 1996, str. 368, Sajovic, Oton, avtor Janez Strnad)
  Povezave
• Štalec Ivan
  Diplomiral je 1934 na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Bil je srednješolski učitelj matematike in fizike, najdalj na I. gimnaziji v Ljubljani, popularno imenovani »bežigrajska«. Učil je tudi metodiko fizike in nekaj let metodiko matematike na Višji pedagoški šoli in na Fakulteti za naravoslovje  in tehnologijo v Ljubljani.  Prizadeval si je za sodoben pouk matematike in fizike v osnovnih in srednjih šolah, v srednjo šolo je med prvimi vpeljal laboratorijske vaje iz fizike. Sam ali s sodelavci je napisal več zbirk matematičnih vaj, ki so doživele številne izdaje, med učbeniki je najbolj znana Matematika za I. – IV. razred tehniških šol, 1974-77. Bil je častni član Društva matematikov, fizikov in astronomov Slovenije. Prejel je Žagarjevo nagrado.
• Stefan Jožef
  1845 je v Celovcu začel obiskovati gimnazijo. Slovenščino je poučeval A. Janežič, fiziko K. Robida. V literarnem krožku je sodeloval tudi Stefan. Z dodatnim študijem je presegel srednješolsko znanje matematike in fizike in maturiral kot najboljši. 1853 je začel študirati na Dunaju matematiko in fiziko na Filozofski fakulteti. Poslušal je tudi jezikoslovna predavanja F. Miklošiča. Do 1958 je nadaljeval z literarnim udejstvovanjem, začetim v gimnaziji. Pesmi so bile zelo raznolike in jih je objavljal v več slovenskih časopisih. Objavil je okrog 20 proznih sestavkov s skupnim naslovom Naturoznanske izkušnje in  z njimi utemeljil slovensko poljudnoznanstveno izrazoslovje. 1855 je za 3 leta prehitel Levstikov literarni program, načrtoval je tudi, v nasprotju npr. s F. Levstikom,  slovensko poučno pisanje. Navduševal se je za še dalekosežnejše literarne načrte. Po 1859 je literaturo popolnoma opustil in tudi nehal objavljati v slovenščini.
• Strnad Janez
  Napisal je več učbenikov, zlasti visokošolskih, Fiziko I – IV (1977-98), Razvoj fizike, 1996, tudi srednješolskih, in iz bolj specialnih področij, npr. kvantna teorija polja, uvodne informativne knjige. Napisal je okrog 30 strokovnih in poljudnih knjig, najbolj znana zbirka so Fiziki I – VII, 1995 – 2010 ( po avtorjevi oznaki »pripovedovanje zgodb«).
• Šubic Simon
  Napisal je 18 znanstvenih razprav. O termodinamiki in statistični mehaniki je v nemščini objavljal v Leipzigu in na Dunaju. Pri JAZU (Jugoslovanska akademija znanosti in umetnosti, dopisni član je bil Simon Šubic od 1867 naprej) v Zagrebu je objavil prve fizikalne znanstvene razprave v slovenščini, Mehanična teorija o toploti, 1872, 1873, Dinamična teorija o plinih, 1874. Napisal je 2 nemška učbenika fizike za srednje šole. Dom in svet in Ljubljanski zvon sta objavila okrog 50 njegovih poljudnih fizikalnih člankov. V Temeljih vremenoznanstva v Zborniku Slovenske matice, 1900, je zasnoval slovensko meteorološko izrazoslovje. Obsežno filozofsko naravnano delo Titansko napadovanje Olimpa je ostalo v rokopisu.
• Ulčar Jože
  Diplomiral je 1938 na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Od 1939 je delal v Makedoniji, najprej kot srednješolski profesor v Prizrenu, Strumici in Bitoli. 1946 – 67 je bil profesor na Naravoslovno-matematični fakulteti v Skopju, od 1965 naprej kot redni profesor.
  Objavil je 11 znanstvenih razprav, večinoma iz diferencialne geometrije in več člankov o metodiki pouka matematike. Skupaj z D. Mitrinovićem je napisal Differencial Geometry (Groningen, 1969). Bil je soavtor 2 zbirk nalog in avtor srednješolskega učbenika opisne geometrije. Sestavil je visokošolski učbenik analitične geometrije in vektorske algebre. Pripomogel je k razvoju makedonske matematične terminologije.     
• Uršič Stanko
  V letih 1936 – 1940 je študiral matematiko in fiziko na Filozofski fakulteti v Padovi,diplomiral 1940 in 1947 v Ljubljani nostrificiral diplomo. Med 1940 in 1943 je bil zaprt in v internaciji na Siciliji. Od 1945 do 1960 je bil gimnazijski profesor v Postojni, Piranu, Ljubljani. Od 1960 do 1980 je bil pedagoški svetovalec na Zavodu za šolstvo, 1966-72 je tudi predaval metodiko pouka fizike na Pedagoški akademiji v Ljubljani, od 1980-84 metodiko pouka matematike na Pedagoški akademiji v Novi Gorici. V letih 1972-81 je sam ali s sodelavci napisal vrsto učbenikov matematike in delovnih zvezkov za osnovno šolo. V njih je uvajal teorijo množic kot osnovo sodobnega pouka matematike. Priročnik Štirimestni logaritmi in druge tabele (Ljubljana, 1960) za srednješolce je bil večkrat ponatisnjen.
• Vega Jurij
  Dela, ki jih je napisal, so presegla namen, podporo pouku matematike na topničarski šoli. Učbenik Vorlesungen über die Mathematik je izšel v 4 zvezkih: Dunaj 1782, 1784, 1788, 1800. Zadnji ponatis 1. zvezka (srednješolska matematika) je iz 1830, celotno delo so uporabljali na številnih šolah. Z delom Praktische Anweisung für Bombenwerfen, Dunaj 1787 je bil med začetniki fizikalno in matematično utemeljene balistike.
• Vidav Ivan
  3 knjige v zbirki Sigma, 28 člankov v Obzorniku za matematiko in fiziko in 15 člankov v Preseku lahko štejemo k njegovemu prizadevanju za popularizacijo matematike. Sem lahko uvrstimo tudi njegovo neposredno pripravo in vodenje srednješolskih matematičnih tekmovanj, za katera je skrbel več kot 20 let.
• Vodopivec Andrej
  Bil je član slovenske ekipe na srednješolski mednarodni matematični olimpijadi v Mar del Plati 1997. Diplomiral je 2002 na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. Na isti fakulteti je 2007 doktoriral z disertacijo Embeddings of Snarks into Closed Surfaces pod vodstvom Bojana Moharja.
• Zupančič Rihard
  Na Dunaju je študiral strojništvo, nato na filozofski fakulteti matematiko. 1903 je diplomiral in opravil profesorski izpit. Do 1918 je poučeval matematiko na srednjih šolah v Pragi in na Dunaju ter bil inšpektor in komisar za 1. državni izpit srednješolkskih profesorjev. Od 1908 je bil predstavnik Avstro-Ogrske v mednarodni komisiji za poučevanje matematike. Med posebnim dopustom 1908 – 1910 je napisal 29 učbenikov matematike za razne srednje šole. Po izpopolnjevanju v Göttingenu pri Davidu Hilbertu in Felixu Kleinu ter v Parizu 1911 je 1913 doktoriral z delom o aksiomatičnih osnovah metode najmanjših kvadratov. 1912 je postal honorarni docent na dunajski tehniški visoki šoli. 1919 se je opredelil za Jugoslovana , na Dunaju ostal brez službe, šel v Ljubljano, sodeloval pri ustanavljanju univerze. Postal je redni profesor na Tehniški fakulteti in 1920 rektor. 1922 je bil izvoljen za dopisnega člana akademije znanosti v Toulousu, 1923 se je ponovno izpopolnjeval v Parizu. Honorarno je predaval tudi študentom matematike in fizike na Filozofski fakulteti. Bil je predstojnik Inštituta za uporabno matematiko na Tehniški fakulteti  in nekaj let tudi predstojnik Instituta za eksperimentalno fiziko. Od 1935 naprej je bil predsednik stalne komisije za profesorske izpite. 1938 je postal ustanovni redni član Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani. Med okupacijo 1941 – 45 se je kot predsednik Društva šolnikov pri oblasteh zavzemal za izboljšanje položaja šolnikov in posredoval za zaprte in preganjane člane. Proti koncu vojne se je opredelil za nemško stran, maja 1945 je odšel v Avstrijo, bil je izključen iz SAZU in univerze.

© Stanislav Pirnat, 2012 - 2016.

Predloge, dopolnitve in popravke lahko pošljete na stanislav@stanislavpirnat.si.

To delo je ponujeno pod Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco.