Iskanje po izrazu profesor fizike:

• Adlešič Miroslav
  Profesor fizike.
• Ambschell Anton
  V jezuitski red je bil sprejet 1768. Od 1773 je bil profesor fizike na ljubljanskem jezuitskem liceju. Ko je bil 1785 rektor, je bil odstavljen zaradi nepravilnega ravnanja z nekom iz profesorskega zbora. Od 1785 do 1804 je bil profesor fizike in mehanike na dunajski univerzi in od 1809 do smrti lektor in kanonik v Bratislavi.
• Cvelbar Franc
  Diplomiral je 1958 iz tehniške fizike na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani in 1966 prav tam doktoriral. Od 1981 je redni profesor fizike na isti fakulteti in višji znanstveni sodelavec IJS.
• Gosar Peter
  Fizik, profesor fizike, začetnik in mentor teoretičnih raziskav trdne snovi.
• Grabec Igor
  Diplomiral je 1962 na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani. Tam je doktoriral 1970. Od 1976 je izredni in od 1981 redni profesor fizike na Fakulteti za strojništvo v Ljubljani.
• Kuščer Ivan
  Fizik. Profesor fizike. Pisec učbenikov.
• Nardin Julij
  Študiral je na univerzah v Gradcu in na Dunaju. 1904 je diplomiral pri L. Boltzmannu. Od 1905 do 1913 je bil profesor fizike na realki v Idriji, do 1920 v Ljubljani na klasični gimnaziji in na Tehnični srednji šoli. Od 1922 je predaval na Medicinski fakulteti, kjer je tudi osnoval in vodil fizikalni laboratorij, občasno pa tudi na Tehniški fakulteti in Filozofski fakulteti. Po okupaciji 1941 so ga nasilno upokojili. Najbolj ustvarjalen je bil v Idriji in na klasični gimnaziji v Ljubljani, ko se je pionirsko in tudi izumiteljsko ukvarjal z novostmi, npr radioaktivnostjo, seizmografijo, elektrotehniko. Sodeloval je z začetnikoma slovenskega letalstva, F. Bratino in E. Rusjanom ter 1911 tudi sam izdelal letalo. S pravnikom R. Zeiem iz Gorice sta uveljavila več patentov, npr. 1914 za rele, ki je deloval kot elektronka. V začetku 1. svetovne vojne je razvijal zamisel o dvostopenjskem torpedu na reakcijski pogon in torpedovki brez posadke, programirani s preluknjanim trakom. Objavljal je poljudnoznanstvene članke.
• Pahor Sergej
  Profesor fizike, ukvarjal se je s povezavo fizike z matematiko.
• Peterlin Anton
  Na Univerzi v Ljubljani je 1930 diplomiral iz matematike in fizike. Naslednje leto je bil asistent na fizikalnem inštitutu tehniške fakultete. Na Dunaju se je izpopolnjeval v rentgenskem preiskovanju kristalne strukture. V letu 1936/37 je na ljubljanski univerzi prvič predaval splošno fiziko. V Berlinu je 1938 dokončal doktorski študij na Humboldtovi univerzi z odlično oceno (summa cum laude),naslov disertacije je bil Viskoznost razredčene raztopine sferoidov. 1939 je postal docent za fiziko v Ljubljani. Med 2. svetovno vojno je bil večkrat zaprt. Izredni profesor je postal 1945, od 1946 do 1960 je bil redni profesor fizike. Institut SAZU za fiziko, kasnejši IJS, je vodil od 1949 do 1959. 1955 je bil vabljeni profesor na Waynski državni univerzi (Detroit). Po 1960, ko je neprostovoljno zapustil vodenje IJS, je bil leto dni vodja fizikalnega inštituta in profesor fizike na Tehniški univerzi v Münchnu. Od 1961 do 1973 je delal na Univerzi Duke (Severna Karolina) in bil direktor Laboratorija Camilla Dreyfusa, kjer se je ukvarjal s fiziko in kemijo osno orientiranih polimerov. V letih 1973 – 1983 je delal kot pomočnik šefa za polimere v Državnem uradu za standarde v Washingtonu.
• Poberaj Savo
  Diplomiral je 1955 na Tehniški fakulteti v Ljubljani in doktoriral 1959 na Naravoslovni fakulteti v Ljubljani.  1956 se je zaposlil na Inštitutu Jožef Stefan in delal na področju mikrovalovne tehnike, kjer ima priznan 1 patent, in fizike trdne snovi. Izdelal je prvi merilnik za elektronsko paramagnetno resonanco in z njim meril sevalne poškodbe v trdnih snoveh. Občutljivost merjenja s paramagnetno resonanco je še naprej izboljševal. Na področju fizike plazme je preučeval nelinearne pojave in turbulence in skupaj z I. Grabcem med prvimi izmeril korelacijsko funkcijo. Na IJS je ustanovil laboratorij za raziskovanje plazme. 1971 je postal izredni, 1975 redni profesor fizike na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani. Objavil je 13 znanstvenih in strokovnih člankov.
• Šubic Simon
  Fizik, profesor fizike.
• Ahlin France
  Matematik, fizik, učitelj matematike in fizike.
  Diplomiral je 1929 na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Poučeval je na srednjih šolah v Banjaluki, Kranju, Novem mestu in Ljubljani. 1945-48 je bil ravnatelj I. gimnazije v Ljubljani, dve leti inšpektor na Ministrstvu za prosveto, nato profesor matematike in fizike na Višji pedagoški šoli. 1960 je postal višji predavatelj na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo. Predaval je osnovni tečaj fizike za več oddelkov tehniških fakultet  in poučeval metodiko pouka fizike. Bil je soavtor (s F. Jeranom in O. Sajovicem) učbenikov za srednjo šolo za trigonometrijo in za analitično geometrijo v ravnini. Pisal je v Obzornik za matematiko in fiziko in v Nastavo matematike i fizike.
  
  (Vir: Enciklopedija Slovenije, 1. zvezek, Ljubljana, 1987, str. 26, Ahlin, France)
  Povezave
• Bezjak France
  Diplomiral je 1933 na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz matematike in fizike. V letih 1934-60 je poučeval matematiko na srednjih šolah v Sinju, Mariboru in Užicu. Izvoljen je bil za izrednega profesorja matematike na Višji tehniški šoli v Mariboru in je tam predaval matematiko 1960-80. Napisal je več izdaj učbenika Matematika, Osnove diferencialnega in integralnega računa, Maribor 1975.
• Blinc Robert
  Diplomiral je 1958 in doktoriral 1959 na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani. Izpopolnjeval se je 1959-60 v ZDA. Postal je znanstveni sodelavec IJS in honorarni docent na »matični« fakulteti, kjer je bil potem 1965 izvoljen za izrednega in 1970 za rednega profesorja fizike. Bil je gostujoči profesor  na Washingtonovi univerzi v Seatlu (1965/66, 1968/69), na züriški (1975 in 1982), na Univerzi Belo Horizonte v Braziliji (1978) ter znanstveni sodelavec Argonne National Laboratory v ZDA. Bil je predsednik Raziskovalne skupnosti Slovenije 1971-74, 1976/77 dekan Fakultete za naravoslovje in tehnologijo.
  
  Njegovo raziskovalno delo je fizika trdne snovi, natančneje feroelektrikov, z jedrsko in elektronsko spinsko resonanco. Od 1976 je redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti in od 1980 podpredsednik, dopisni član Saške akademije znanosti, član Newyorške akademije znanosti. Je član mednarodnih uredniških odborov revij Ferroelectrics, Ferroelectrics Letters, Chemical Physics, Physics(Section B), Phase Transition, Bulletin of Magnetic Resonance, Molecular Crystals, Liquid Crystals. Prejel je  nagrado Mednarodne unije za magnetno resonanco, nagrado AVNOJ-a 1978 in dvakrat Kidričevo nagrado, skupaj s sodelavci (1961, 1975).
• Borštnik Branko
  Diplomiral je 1968 in 1974 doktoriral na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo Univerze v Ljubljani. Izpopolnjeval se je v Grenoblu 1974 in Münchnu 1981. 1968-74 je bil raziskovalec na Kemijskem inštitutu Boris Kidrič. Od 1982 je izredni profesor na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo. Napisal je znanstvene članke in dela s področja kemijske fizike, iz elektronske strukture molekul, interpretacije infrardečih spektrov, statistične mehanike tekočin in evolucije proteinov.
• Breskvar Silvo
  Učitelj matematike in fizike. Astronom. Poučeval je matematiko in fiziko na srednjih šolah in populariziral astronomijo.
  Na ljubljanski realki (v monumentalni stavbi sedanje Srednje šola za elektriko in elektroniko v Vegovi ulici) je maturiral z odliko. Diplomiral je 1926 na oddelku za matematiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani iz matematike in fizike. Od jeseni 1927 do jeseni 1945 je poučeval na njemu znani realki. Vmes, med poletnimi počitnicami 1939, se je v eksperimentih pri pouku fizike izpopolnjeval pri nemški firmi Phywe. Kasneje je poučeval na več šolah, kamor ga je pač šolska oblast z dekreti prestavljala, na gimnaziji v Domžalah, na gimnaziji na Jesenicah, od 1950 do svoje zadnje šolske ure 27. decembra 1968 na Srednji tehnični šoli v Ljubljani.
  
  (Viri: [1] Enciklopedija Slovenije, 1. zvezek, Ljubljana 1987, str. 367, Breskvar, Silvo, avtor Marijan Prosen, [2] OMF, 16 (1969), str. 47, 48, Tine Logar: Profesor Silvo Breskvar)
• Čadež Andrej
  Diplomiral je 1965 iz tehniške fizike na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani, nadaljeval študij na univerzi Severne Karoline v Chapel Hillu in tam 1971 doktoriral iz splošne teorije relativnosti. Napisal je več razprav iz relativnostne astrofizike in fizike in jih objavil v različnih fizikalnih revijah. V astronomiji se je izpopolnjeval na observatorijih v Parizu, Oxfordu in drugod. Od 1982 je bil izredni profesor astronomije in astrofizike na sedanji Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani, od 1986 redni profesor. Več let je skrbel za razvoj observatorija na Golovcu. Ukvarjal se je tudi z meritvami gravimetrije oziroma določanja morebitnega spreminjanja gravitacijske konstante.
  
  (Vir: Enciklopedija Slovenije, 2. zvezek, Ljubljana 1988, str. 90, Čadež, Andrej)
  Povezave
  
  Wikipedija
• Čermelj Lavo
  V Trstu je končal nemško gimnazijo, nato je po enoletnem poskusa študija prava v Pragi na Dunaju študiral matematiko in fiziko in 1914 doktoriral iz fizike. Od 1914-23 je poučeval na zasebni slovenski trgovski šoli, slovenski gimnaziji in tehnični šoli v Trstu,nato je bil več let vodja slovenskih trgovskih in zadružnih tečajev. 1929 je emigriral v Jugoslavijo, bil do 1937 gimnazijski profesor v Ljubljani, nato je delal do 1941 pri Manjšinskem inštitutu. Italijani so ga aretirali,obsodili na smrt, a ga pomilostili; do 1944 je bil zaprt na Elbi. Ko je bil izpuščen, se je pridružil partizanom. Po koncu 2. svetovne vojne je kot izvedenec iz Inštituta za mednarodna vprašanja sodeloval na mirovnih konferencah v Londonu in Parizu 1945,1946. Od 1947 do 1969 je bil znanstveni sodelavec in kasneje ravnatelj Inštituta za narodnostna vprašanja.
• Črepinšek Ljubomir
  Diplomiral je 1959 na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani. Specializiral se je iz jedrske tehnike 1968 v Ljubljani in 1969 iz jedrske fizike v Trstu. Doktoriral je 1973 na Univerzi v Gradcu. Izvoljen je bil za profesorja fizike na sedanji Tehniški fakulteti v Mariboru, 1973 za izrednega, 1978 za rednega profesorja.  Je sodelavec Univerze v Gradcu.
  
  Njegovo znanstveno delo zajema teoretično jedrsko fiziko. Objavil je več del in člankov v fizikalnih revijah. Napisal je visokošolski učbenik Fizika I, II, III, Maribor 1967-78.
• Cvikl Bruno
  Fizik, učitelj fizike.
  Diplomiral je 1966 iz tehnične fizike na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani, doktoriral 1969 na kentski državni univerzi v Ohiu in se tam izpopolnjeval še 1970. Na IJS je bil raziskovalec 1971-75, od 1975 predava fiziko na Tehniški fakulteti v Mariboru, od 1985 kot izredni profesor. Raziskuje na področju fizike snovi, dela z metodo sipanja hladnih nevtronov.
  
  (Vir: Enciklopedija Slovenije, 2. zvezek, Ljubljana 1988, str. 88, Cvikl, Bruno)
• Dominko Fran
  Študiral je fiziko na univerzi v Bologni in 1929 doktoriral. Prve strokovne članke je objavljal 1931 v astronomski reviji Coelum. Do 1931 je bil asistent na univerzi v Bologni. Že prej je bil več let predsednik slovenskega dijaškega društva Adrija, 1932 je odšel v Jugoslavijo. Od 1932 – 1938 je delal na astronomskem observatoriju v Beogradu kot asistent opazovalec. Objavljal je strokovne članke v biltenu observatorija Godišnjak našeg neba. Bil je med ustanovitelji astronomskega društva in sourednik poljudne astronomske revije Saturn. Od 1938 do 1941 je bil znanstveni sodelavec na observatoriju. Učil je tudi na srednjih šolah. Med 2. svetovno vojno je bil več let zaprt ter kasneje kot prostovoljec partizan na sremski fronti. Po 1945 je bil ponovno sodelavec astronomskega observatorija v Beogradu. Ob ustanovitvi katedre za astronomijo na Univerzi v Ljubljani je bil izvoljen za izrednega profesorja. Več desetletij je predaval osnovno in sferno astronomijo študentom pedagoških smeri matematike in fizike. Bil je profesor z veliko intelektualne svežine in svetovljanske širine.
  
  Ustanovil je astronomsko – geofizikalni observatorij na Golovcu. Skupaj z geofizikom V. Ribaričem  je usmerjal razvoj seizmologije v Sloveniji in si prizadeval za predpise o potresno varnejši gradnji. Vodil je natančno merjenje astronomskih parametrov observatorija. Med 1950 in 1962 je bil urednik Astronomskih efemerid in od 1971 naprej urednik Zbornika za zgodovino naravoslovja in tehnike.
• Hribar Marjan
  Diplomiral je 1962 in doktoriral 1974 na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani. Delal je na Inštitutu Jožef Stefan pri uporabi radioaktivnih izotopov, nato na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo od 1963, od 1986 kot redni profesor didaktike pouka fizike. Raziskovalno se je ukvarjal tudi z rentgenskim sevanjem in z njegovo interakcijo s snovjo, sicer pa večinoma z metodiko in didaktiko poučevanja fizike. O tem objavlja članke v revije o pouku fizike.
  
  (Vir: Enciklopedija Slovenije, 4. zvezek, Ljubljana 1990, str. 53, Hribar, Marjan, avtor Marjan Prosen)
• Jeran Fran
  Bil je dolgoletni profesor matematike, fizike in opisne geometrije na ljubljanski realki in tudi ravnatelj te šole. Veljal je za dobrega metodika. Sam ali v soavtorstvu je napisal številne srednješolske učbenike. Najbolj znan in uporabljan je bil iz leta 1920, Osnovni pojmi opisne geometrije.
• Kladnik Rudolf
  Diplomiral je 1956 na Tehniški visoki šoli v Ljubljani in doktoriral 1963 na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani z disertacijo Transportni problemi termičnih nevtronov. Izpopolnjeval se je 1957 v reaktorski šoli v Harwellu (Anglija) in 1961 na mednarodnem inštitutu v Chicagu. Od 1959 je delal na Fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo v Ljubljani, od 1979 kot redni profesor za fiziko. 1967-68 je predaval predmete iz reaktorske tehnike na univerzi v Manhattnu (Kansas). Ukvarjal se je s fiziko, z energijsko problematiko zgradb in predvsem z uporabo sončne svetlobe za ogrevanje bivalnih prostorov. Napisal je univerzitetne in srednješolske učbenike iz fizike in učbenik za reaktorsko fiziko, 1982. Objavil je več strokovnih člankov.
• Klemenčič Ignac
  Fizik, učitelj fizike.
  Po maturi na novomeški gimnaziji je študiral na filozofski fakulteti  graške univerze. 1876 je diplomiral in 1879 doktoriral. V doktorski tezi je obravnaval mehansko histerezo. Že med študijem je bil asistent profesorja L. Boltzmanna. 1881 je postal privatni docent, 1888 izredni profesor na graški univerzi. Skupaj z E. Lechnerjem je 1882 dobil Baumgartnerjevo nagrado dunajske znanstvene akademije. Menda leta 1894 niso izvolili Klemenčiča za Boltzmannovega naslednika zato, ker je bil slovenskega rodu; dali so prednost E. Lechnerju. Klemenčič je postal 1895 redni profesor univerze v Innsbrucku. Umrl je nenadno, tako da ni doživel že pripravljenega povabila za dopisnega člana dunajske Akademije znanosti in tudi pripravljenega vabila za profesuro na Tehniški visoki šoli na Dunaju.
  
  Raziskoval je na področju elektrike in magnetizma. Zanimala so ga natančna merjenja. Znan je po merjenjih svetlobne hitrosti v nekaterih plinih in njihove dielektričnosti. Kot vemo, obstaja med tema količinama preprosta povezava, v skladu z napovedmi Maxwellove elektrodinamike. Tako je Klemenčič potrdil eno od napovedi Maxwellove teorije. Ponovil je Hertzove poskuse z radijskimi valovi. Naprava, s katero je meril energijski tok elektromagnetnega valovanja s termoelementom, je bila znana kot Klemenčičev križ. Skupaj s P. Csermakom je opazoval interferenco radijskih valov. Raziskoval je lastnosti trajnih magnetov.
• Kregar Mitja
  Diplomiral je 1959 in doktoriral 1965 na oddelku za tehnično fiziko Univerze v Ljubljani. 1962-64 se je izpopolnjeval na oddelku za teoretično fiziko univerze v Köbenhavnu. 1975 je postal izredni in 1981 redni profesor na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani. 1969-71 je bil gostujoči profesor na Univerzi Kansas State v Manhattnu. Ves čas je sodeloval pri raziskovalnem programu na Inštitutu Jožef Stefan, sprva na področju eksperimentalne jedrske fizike, kasneje v atomski fiziki. V domačih in mednarodnih fizikalnih revijah je objavil 3o znanstvenih in 11 strokovnih člankov. 1960 je dobil Kidričevo nagrado.
  
  (Vir: Enciklopedija Slovenije, 5. zvezek, Ljubljana 1991, str. 415, Kregar, Mitja)
• Križan Josip
  Po študiju matematike, fizike in filozofije v Gradcu, kjer je diplomiral 1867, doktoriral 1869, je bil gimnazijski profesor, večinoma v Varaždinu. V hrvaščini je 1885 izdal knjigo O čustvima, v Popotniku pa je 1886 izhajalo delo Logika, ki je v knjižni obliki izšlo 1887 v Mariboru. Je prvi slovenski učbenik logike in je terminološko primerljiv s tedanjimi nemškimi učbeniki. Sestavljen je iz dveh delov: iz formalne logike z nauki o sodbah, pojmu in sklepanju in iz metodologije z nauki o razlaganju, razdeljevanju, dokazu in metodi. Nekateri termini so se obdržali.
• Križanič France
  Matematik, univerzitetni profesor. Največji slovenski matematični pisatelj.
  Diplomiral je 1951 na Prirodoslovno-matematični fakulteti v Ljubljani, doktoriral pod mentorstvom prof. I. Vidava 1955 z disertacijo Linearni funkcionali v Banachovem prostoru in osnovni lemma variacijskega računa. Do upokojitve 1996 je bil univerzitetni profesor matematike, večinoma na oddelku za matematiko. Predaval je začetne tečaje visokošolske matematike, navadne in parcialne diferencialne enačbe, ob vpeljavi smeri tehniška matematika tudi računalniške predmete, specialna poglavja iz matematike za podiplomske študente fizike. Med prvimi v Sloveniji se je ukvarjal s funkcionalno analizo.
  
  Vestno in skrbno je opravljal vodstvene in administrativne funkcije od uredništva zbirk DMFA do dekanstva fakultete. Iz časov samoupravljanja je objavil znameniti stavek:»Klečeča univerza je sramota zanjo in za tistega, pred katerim kleči.« Ne le z matematiko in nje poučevanjem, ukvarjal se je z mnogimi in raznovrstnimi intelektualnimi področji, jezikoslovjem, literaturo,zlasti rusko in vzhodnih kultur, pisal je poezijo. Ljudje širokih pogledov in vizij, kot je bil profesor Križanič, so dandanašnji redki.
• Kunc Karel
  Profesor matematike in fizike. Avtor učbenikov.
  
  Matematiko in fiziko je študiral na dunajski univerzi in 10. junija 1906 opravil izpit za učitelja matematike in fizike z nemškim in slovenskim učnim jezikom. Od 1906 do 1910 je poučeval na višji realki v Ljubljani, od 1910 do 1922 na gimnaziji v Novem mestu, od 1922 do upokojitve 1940 na Kraljevi prvi državni gimnaziji v Ljubljani, po letu 1929 imenovani Državni klasični gimnaziji. Napisal je učbenike: Aritmetika za I., II. in III.  razred srednjih šol, 1928, Fizika za nižje razrede srednjih šol, 1929, Aritmetika za I. in II. razred srednjih šol, 1931, Aritmetika in algebra za III. in IV. razred srednjih šol, 1931, Aritmetika in algebra za V. in VI. razred srednjih šol, 1932, Aritmetika in algebra za VII. razred srednjih šol, 1934, Fizika za nižje razrede srednjih šol, druga izdaja, 1934, Aritmetika in algebra za VIII. razred srednjih šol, 1939.
• Kušar Valentin
  Učitelj fizike.
  Po osnovni šoli v Škofji Loki in gimnaziji v Kranju in Ljubljani se je leta 1892 vpisal na Filozofsko fakulteto dunajske univerze, leta 1896 študij zaključil in 1897 doktoriral z disertacijo Kongruence tretje in četrte stopnje. Po učiteljskem izpitu 1898 je poučeval na srednjih šolah v Kranju, Kopru in Ljubljani. Od decembra 1919 je predaval Eksperimentalno fiziko na Tehniški fakulteti v Ljubljani, tako je bil prvi učitelj fizike na ljubljanski univerzi. Skrbel je tudi za fizikalni laboratorij in knjižnico. Morda ga je  za učitelja fizike na Tehniški fakulteti povabil rektor prof. Plemelj; bila sta namreč  rojena istega leta, sošolca v gimnaziji in na Dunaju študijska kolega. Po letu 1922 je predaval tudi predmet Teoretična fizika na Filozofski fakulteti. O njegovem delu je bila 1924 pri imenovanju za izrednega profesorja napisana zelo pohvalna ocena.
  
  Zaradi kratkovidnosti in pešanja vida je bil jeseni 1932 upokojen.
  V rokopisih so naslednje razprave iz teoretične fizike:
• Matek Blaž
  Maturiral je na celjski gimnaziji. 1984 je na univerzi v Grazu opravil državni izpit za profesorja matematike in fizike. Eno leto je poučeval na gimnaziji v Celju in nato do prezgodnje smrti na gimnaziji v Mariboru. Izdal je knjigi rešitev matematičnih nalog in pisal slovenske matematične učbenike za srednje šole: Aritmetika I, II, 1896, 1898, Geometrija I, II, 1896. Matkove učbenike so v prirejeni obliki uporabljali tudi po 1. svetovni vojni. Ti učbeniki so bili prvi, izvirno napisani v slovenščini, torej ne, kot na primer Močnikovi in Hočevarjevi, najprej napisani v nemščini in potem prevedeni v slovenščino. Pri pisanju je uspešno  reševal probleme slovenskega matematičnega izrazoslovja.
• Mikola Sándor
  Učitelj fizike. Politik.
  Diplomiral je 1895 iz fizike in matematike na Univerzi v Budimpešti. Od 1898 je bil profesor na Evangeličanski gimnaziji, 1928-35 njen ravnatelj. Na mirovni konferenci 1919 v Parizu je bil izvedenec madžarske delegacije; zavzemal se je za to, da bi bilo Prekmurje del Madžarske. 1920-21 je v Budimpešti urejal iredentistični list Domovina, v katerem je med drugim dokazoval tako imenovani vendski izvor Slovencev med Muro in Rabo. Med 2. svetovno vojno je bil predsednik raznarodovalnega Madžarskega izobraževalnega društva Vendske krajine. 1945 je bil zaprt v taborišču Sterntal (Kidričevo).
  
  Kot fizik je preučeval obnašanje izolatorjev. Neodvisno od drugih je odkril elektret, dielektrik, ki zelo dolgo obdrži električni naboj. Od 1921 je bil dopisni, od 1943 pa redni član Madžarske akademije znanosti. Po njem so 1961 imenovali nagrado za dosežke pri eksperimentiranju pri šolskem pouku fizike.
• Moljk Anton
  Diplomiral je 1938 na filozofski fakulteti ljubljanske univerze. Med 2. svetovno vojno je bil zaprt v Gonarsu in v Padovi. 1946 je bil imenovan za docenta na Tehniški fakulteti, doktoriral je 1957, izredni profesor je postal 1961, naslednje leto redni. Njegova predavanja so bila izredno živahna in z vrsto privlačnih poskusov.
  Izpopolnjeval je poskuse pri univerzitetnih predavanjih fizike in pri laboratorijskih vajah. Skupaj z Ivanom Kuščerjem je napisal učbenik za srednjo šolo Fizika v 3 delih. Razen naprednejših srednješolcev so učbenik s pridom uporabljali tudi študentje različnih fakultet, celo bruci fizike. Sodeloval je pri uvajanju podiplomskega študija didaktike fizike. Že po upokojitvi je bil dolgoletni nadvse prizadevni in uspešni spiritus agens permanentnega izobraževanja učiteljev fizike.
  
  Bil je predsednik organizacijskega odbora prvih 4 mednarodnih konferenc Znanost in družba. Spodbudil je ustanovitev Inštituta za matematiko, fiziko in mehaniko, sodeloval je pri gradnji in opremi ter bil od 1968 do 1972 direktor. Sodeloval je pri začetkih izhajanja Obzornika za matematiko in fiziko.
• Osredkar Milan
  Študiral je elektrotehniko na Tehniški fakulteti v Ljubljani in violino na Glasbeni akademiji. Maja 1942 so ga Italijani ujeli pri Radiu OF Kričač in ga zaprli do kapitulacije septembra 1943. Do konca 2. svetovne vojne in vse do 1948 je delal v vojaških službah. 1954 je diplomiral iz tehnične fizike na Univerzi v Ljubljani in 1958 doktoriral. Vmes se je izpopolnjeval na Univerzi New York in tam zagovarjal magisterij iz jedrske tehnike. 1958-67 je delal pri Mednarodni agenciji za jedrsko energijo na Dunaju, nazadnje kot vodja oddelka za reaktorje, in pri Združenih narodih kot izvedenec. 1963-75 je bil direktor Inštituta Jožef Stefan in do 1989 redni profesor na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani. Opravljal je tudi številne politične funkcije, povezane z znanostjo.
• Pahor Jože
  Diplomiral je 1958 na oddelku za fiziko Prirodoslovno-matematične fakultete v Ljubljani in tu tudi doktoriral 1961 iz jedrske spektroskopije. Od 1958 je bil zaposlen na Inštitutu Jožef Stefan v Ljubljani, od 1970 tudi na oddelku za fiziko Fakultete za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani, od 1986 kot redni profesor.
  Pisal je tudi poljudnoznanstvene članke, namenjene mlajšim bralcem, za Pionir in Presek in spisal knjigi Popotovanje skozi skrivnostni svet, 1962, in Dogodivščine v atomskem inštitutu, 1977. Kljub številnim letom redno poučuje pri Stalnem Strokovnem Spopolnjevanju, namenjenem učiteljem fizike.
• Pičman Lovro
  Diplomiral je 1954 iz matematike in fizike na Prirodoslovno-matematični fakulteti v Ljubljani in doktoriral 1973 na Univerzi v Zagrebu. Od 1957 je delal na Inštitutu Jožef Stefan 1967 je bil izvoljen za izrednega, 1978 za rednega profesorja Oddelka za fiziko Fakultete za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani.  Veliko je delal na tujih univerzah in znanstvenih ustanovah: 1957-59 v Koebenhavnu, 1964 na univerzah Maryland in Wisconsin, 1965 v Saclayu (Francija) in v Helsinkih, 1966 v Madrasu (Indija), 1967 v Parizu, 1969 v Edmontonu.
• Pintar Milan Mik
  Fizik, učitelj fizike.
  Leta 1952 je začel študij fizike na Tehniški fakulteti univerze v Ljubljani. Za infrardečo spektroskopijo je skupaj z R. Blincem dobil študentsko Prešernovo nagrado. Leta 1958 se je zaposlil na inštitutu Jožef Stefan in začel raziskovati feroelektrike z vodikovo vezjo. Leta 1966 je doktoriral iz NMR študije strukture in dinamike feroelektrikov. Konec 1967 je sprejel mesto profesorja na univerzi Waterloo (Ontario). Laboratorij te univerze se je razvil v vodilni za NMR v Kanadi. Pri profesorju Pintarju se je izšolalo 15 doktorandov. Od 1986 naprej je bil znanstveni svetnik laboratorija za magnetno resonanco Odseka za fiziko trdne snovi na IJS.
  
  Znanstvena bibliografija obsega 79 člankov v mednarodnih revijah. Več kot tretjina teh obravnava NMR torzijsko spektroskopijo v rotirajočem koordinatnem sistemu, razvito v Waterlooju. V zadnjih letih je precej pozornosti namenil NMR karakterizaciji strukture in dinamike vode v poroznih sistemih. Zaradi razvijanja novih načinov uporabe metod jedrske magnetne resonance ga smemo šteti za enega od pionirjev te raziskovalne in merske metode.
• Podgoršak Ervin Bogomir
  Diplomiral je 1968 iz tehnične fizike na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani. Doktoriral je 1973 na oddelku za fiziko Univerze Wisconsin v Madisonu, ZDA. Iz medicinske fizike se je 1973-74 izpopolnjeval na Ontarijskem onkološkem inštitutu univerze v Torontu. Od 1975 dela na Medicinski fakulteti McGillove univerze v Montrealu, od 1985 kot redni profesor. Od 1979 je direktor oddelka za medicinsko fiziko Montrealske splošne bolnišnice in od 1990 tudi direktor oddelka za medicinsko fiziko McGillove univerze. Proučuje uporabo fizike v medicini, predvsem pri diagnozi in zdravljenju malignih tumorjev. Sodeluje tudi pri razvoju novih tehnik v dozimetriji obsevanja. Napisal je več kot 120 znanstvenih in strokovnih člankov, objavljenih v mednarodnih fizikalnih in medicinskih revijah.
  
  (Vir: Enciklopedija Slovenije, 9. zvezek, Ljubljana 1995, str. 11, 12, Podgoršak, Ervin Bogomir)
  Povezave
• Povh Bogdan
  1955 je diplomiral na Univerzi v Ljubljani.  Doktoriral je 1960 z disertacijo o jedrskih reakcijah v zvezdah. V letih 1955 – 1962 je bil raziskovalec na IJS ter na izpopolnjevanju v Pasadeni in Freiburgu. Od 1962 naprej dela v Nemčiji, 1964 docent v Freiburgu, 1965 profesor na univerzi v Heidelbergu, od 1975 naprej direktor Inštituta Max Planck.
  Ukvarja se z fiziko jedra in osnovnih delcev; najbolj znan je po raziskavah hiperjeder in zgradbe hadronov. V CERN-u je proučeval anihilacijo snovi pri trkih z delci antisnovi. Razvija eksperimentalne metode jedrske fizike za uporabo na drugih področjih naravoslovja, npr. protonska mikrosonda za analizo sledov elementov na mikroobmočjih mineralnih in bioloških vzorcev. Objavil je okrog 350 znanstvenih člankov v mednarodnih fizikalnih revijah. Je soavtor 9 strokovnih knjig. Je svetovalec več mednarodnih znanstvenih inštitutov in univerz v Evropi in v ZDA, med drugimi tudi IJS. Je glavni urednik revije Zeitschrift für Physik A. Od 1977 je dopisni član SAZU.
• Prosen Marijan
  Učitelj matematike, fizike, astronomije. Astronom. Pisec.
  Diplomiral je 1961 na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani. 1963-73 je delal na Astronomsko-geofizikalnem observatoriju Univerze v Ljubljani, po 1973 je bil vse do upokojitve srednješolski profesor matematike in fizike.
• Ribarič Marjan
  Diplomiral je 1954 na Prirodoslovno-matematični-filozofski fakulteti ljubljanske univerze. Doktoriral je 1959. Po diplomi se je zaposlil na IJS in tu delal do 1995, nazadnje kot vodilni znanstveni svetnik. Zaslužni član IJS je postal 1979, od 1969 do 1992 je bil vodja oddelka za uporabno matematiko. Med 1962 in 64 je delal v ZDA. 1971 je bil habilitiran za docenta, 1986 za izrednega profesorja matematične analize na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo.
  Raziskoval je  matematične metode teoretične fizike, strukturo enačb stanja realnih plinov in tekočin, matematično ekonomijo, teorijo splošnih sistemov, računalniške metode za analizo eksperimentalnih podatkov,  transportnoteoretično interpretacijo osnovnih enačb teoretične fizike.
• Robida Karel
  1825 je v Ljubljani doštudiral filozofijo. Vstopil je v benediktinski red. Po končanem študiju bogoslovja je bil gimnazijski profesor v Celovcu 1830 – 1874, prva leta za humanistične predmete, od 1847 naprej za matematiko in fiziko. V letih 1866 -75 je bil tudi superior benediktinskega kolegija v Celovcu.
  Pisal je poučne in nabožne tekste, objavljal je največ v Drobtinicah. Izdal je 4 poljudne knjige. Med učitelji fizike je najbolj znan po prvi knjigi o fiziki, napisani v slovenščini, Naravoslovje alj fizika (1849). Razen te je napisal še 11 člankov o fiziki, vse v slovenščini.
• Sega Ronald
  Po rodu je ameriški Slovenec. Diplomiral je iz matematike in fizike na Akademiji ameriškega vojaškega letalstva. 1975 je magistriral iz fizike na Državni univerzi Ohio v Columbusu, 1982 pa doktoriral iz elektroinženirskih znanosti na Državni univerzi Colorado v Fort Collinsu. Tam je redni profesor. 1990 je postal kandidat za astronavta pri vesoljski agenciji NASA. 1994 je prvič poletel v vesolje. Bil je inženir poleta Discovery STS-60 s 199 urami v vesolju. Nato je bil koordinator urjenja posadk v vesoljskem sodelovanju ZDA in Rusije. Bil je pilot poveljnik odprave Atlantis STS-76, med katero se je raketoplan združil z vesoljsko postajo Mir, 1996.
  
  (Vir: Enciklopedija Slovenije, 11. zvezek, Ljubljana 1997, str. 31, 32, Sega, Ronald, avtor Sandi Sitar)
• Seljak Uroš
  Diplomo in magisterij je opravil na Univerzi v Ljubljani, doktoriral je 1995 na MIT z disertacijo Light propagation in a weekly perturbed expanding universe.  Od 1995-98 je delal na Harvardu v Smithsonovem centru za astrofiziko, vzporedno na univerzi Princeton, v Zürichu in v ICTP v Trstu. 2002 je dobil nagrado Helen B. Warner Ameriškega astronomskega združenja in 2002 nagrado NSF CAREER. Na Berkeleyu je profesor astrofizike od 2008, vzporedno dela v LBNL. Je vodja Centra za kozmološko fiziko na Berkeleyu.
• Štalec Ivan
  Diplomiral je 1934 na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Bil je srednješolski učitelj matematike in fizike, najdalj na I. gimnaziji v Ljubljani, popularno imenovani »bežigrajska«. Učil je tudi metodiko fizike in nekaj let metodiko matematike na Višji pedagoški šoli in na Fakulteti za naravoslovje  in tehnologijo v Ljubljani.  Prizadeval si je za sodoben pouk matematike in fizike v osnovnih in srednjih šolah, v srednjo šolo je med prvimi vpeljal laboratorijske vaje iz fizike. Sam ali s sodelavci je napisal več zbirk matematičnih vaj, ki so doživele številne izdaje, med učbeniki je najbolj znana Matematika za I. – IV. razred tehniških šol, 1974-77. Bil je častni član Društva matematikov, fizikov in astronomov Slovenije. Prejel je Žagarjevo nagrado.
  
  (Vir: Enciklopedija Slovenije, 13. zvezek, Ljubljana 1999, str. 134, Štalec, Ivan, avtor Janez Strnad)
  Povezave
  Profesor IVAN ŠTALEC ob stoletnici rojstva (PDF)
• Stefan Jožef
  1845 je v Celovcu začel obiskovati gimnazijo. Slovenščino je poučeval A. Janežič, fiziko K. Robida. V literarnem krožku je sodeloval tudi Stefan. Z dodatnim študijem je presegel srednješolsko znanje matematike in fizike in maturiral kot najboljši. 1853 je začel študirati na Dunaju matematiko in fiziko na Filozofski fakulteti. Poslušal je tudi jezikoslovna predavanja F. Miklošiča. Do 1958 je nadaljeval z literarnim udejstvovanjem, začetim v gimnaziji. Pesmi so bile zelo raznolike in jih je objavljal v več slovenskih časopisih. Objavil je okrog 20 proznih sestavkov s skupnim naslovom Naturoznanske izkušnje in  z njimi utemeljil slovensko poljudnoznanstveno izrazoslovje. 1855 je za 3 leta prehitel Levstikov literarni program, načrtoval je tudi, v nasprotju npr. s F. Levstikom,  slovensko poučno pisanje. Navduševal se je za še dalekosežnejše literarne načrte. Po 1859 je literaturo popolnoma opustil in tudi nehal objavljati v slovenščini.
  1857 je opravil profesorski izpit iz matematike in fizike. Začel je poučevati na eni od dunajskih realk. Istočasno je predaval študentom farmacije eksperimentalno fiziko. 1858 je študij dokončal z doktoratom. Konec 1957 je v dunajski Akademiji znanosti predaval o absorpciji plinov. Opazil ga je prof. fiziologije C. Ludwig in ga povabil k sodelovanju v laboratoriju. O skupnih rezultatih sta poročala naslednje leto. Prof. fiziologije E. W. Brücke je 1860 podprl Stefanovo kandidaturo za dopisnega člana Akademije. Na Filozofski fakulteti so ustanovili novo profesorsko mesto, ki ga je 1863 zasedel Stefan. Bil je najmlajši redni profesor v Avstriji. 1865 je postal še direktor fizikalnega inštituta Filozofske fakultete in redni član Akademije znanosti.
  
  Najprej je poučeval mehaniko in optiko in 1865 za raziskave na teh področjih dobil Liebnovo nagrado. Kasneje se je bolj posvečal elektriki. S termodinamiko se je ukvarjal v vseh obdobjih. Prvi je uspešno izmeril prevajanje toplote v plinih. Izdelal je diatermometer in 1872 izmeril toplotno prevodnost zraka. Prepričal se je, da toplotna prevodnost plinov ni odvisna od tlaka in tako prvi v Evropi potrdil Maxwellovo kinetično teorijo plinov. Začel je raziskovati, kako segreta telesa oddajajo toploto s sevanjem. Od 1817 je bilo v rabi Dulong-Petitovo pravilo, iz katerega pa so izračunali nenavadno nizko temperaturo Sončevega površja. Uporabil je rezultate Tyndallovih meritev in se prepričal, da se ti ujemajo s Stefanovimi predvidevanji o sorazmerju s četrto potenco temperature. Ta ugotovitev iz leta 1879 ima ime po njem – Stefanov zakon. Temperatura Sončevega površja, malo manj kot 6000 K, izračunana iz Stefanovega zakona, je bila veliko sprejemljivejša od »prejšnje«.
• Strnad Janez
  Diplomiral je 1957 in 1963 doktoriral iz jedrske fizike na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani. 1958 se je zaposlil na Inštitutu Jožef Stefan in tu sodeloval do 1993. Od 1959 je delal tudi na FNT, 1974 je bil izvoljen za rednega profesorja. Izpopolnjeval se je na Inštitutu za teoretično fiziko univerze v Heidelbergu, 1960-61. Sodeloval je z inštitutom za didaktiko fizike univerze v Giessnu v Nemčiji. Pri poučevanju fizike se je zlasti ukvarjal z vprašanji pouka kvantne fizike in teorije relativnosti. O tem sta on in W. Kuhn izdala knjigo Quantenfeldtheorie. Photonen und ihre Deutung, Braunschweig, Wiesbaden, 1995. V angleščini ali nemščini je objavil več kot 100 znanstvenih in strokovnih člankov. V Obzorniku za matematiko in fiziko, Proteusu, Preseku je objavil več kot 500 strokovnih in poljudnih člankov in več kot 200 poljudnih člankov v Delu in Dnevniku. Natančnejše število je težko zapisati tudi zato, ker »izpod njegovega peresa« stalno izhajajo novi.
  
  Napisal je več učbenikov, zlasti visokošolskih, Fiziko I – IV (1977-98), Razvoj fizike, 1996, tudi srednješolskih, in iz bolj specialnih področij, npr. kvantna teorija polja, uvodne informativne knjige. Napisal je okrog 30 strokovnih in poljudnih knjig, najbolj znana zbirka so Fiziki I – VII, 1995 – 2010 ( po avtorjevi oznaki »pripovedovanje zgodb«).
  
  Z Levstikovo nagrado je dobil priznanje za pisanje knjige o atomih in delcih Iz take so snovi kot sanje, 1988.
  
  Janez Strnad je fizik z nedvomno najobsežnejšim in najbolj pestrim pisnim opusom v slovenščini in z najboljšim poznavanjem zgodovine fizike (ali razvoja fizike).
• Svetina Saša
  Na oddelku za fiziko Fakultete za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani je 1959 diplomiral, 1965 doktoriral. 1966-68 se je izpopolnjeval v Buffalu (ZDA) in na univerzah v Nemčiji. Zaposlil se je 1960 na FNT, bil znanstveni sodelavec Odseka za teoretično fiziko Inštituta Jožef Stefan. 1972 je postal predstojnik Inštituta za biofiziko Medicinske fakultete v Ljubljani, od 1983 je redni profesor za biofiziko. Sodeluje tudi na raziskavah pri IJS. Od 1995 je dopisni član SAZU.
  Na področju fizike trdne snovi je bistven njegov prispevek k razumevanju feroelektričnih kristalov z vodikovo vezjo, v biofiziki pa je poznan po raziskavah osnovnih lastnosti rdečih krvničk in elastičnih lastnosti bioloških membran, ki določajo obliko krvničk in fosfolipidnih mehurčkov. V Sloveniji je utemeljil teoretsko biofiziko. Vodi raziskovalno skupino, ki je ena vodilnih v svetu za preučevanje celičnih oblik in mehanskih lastnosti bioloških membran.
• Uršič Stanko
  Učitelj matematike in fizike.
  V letih 1936 – 1940 je študiral matematiko in fiziko na Filozofski fakulteti v Padovi,diplomiral 1940 in 1947 v Ljubljani nostrificiral diplomo. Med 1940 in 1943 je bil zaprt in v internaciji na Siciliji. Od 1945 do 1960 je bil gimnazijski profesor v Postojni, Piranu, Ljubljani. Od 1960 do 1980 je bil pedagoški svetovalec na Zavodu za šolstvo, 1966-72 je tudi predaval metodiko pouka fizike na Pedagoški akademiji v Ljubljani, od 1980-84 metodiko pouka matematike na Pedagoški akademiji v Novi Gorici. V letih 1972-81 je sam ali s sodelavci napisal vrsto učbenikov matematike in delovnih zvezkov za osnovno šolo. V njih je uvajal teorijo množic kot osnovo sodobnega pouka matematike. Priročnik Štirimestni logaritmi in druge tabele (Ljubljana, 1960) za srednješolce je bil večkrat ponatisnjen.
• Žabkar Albin
  Diplomiral je iz matematike in fizike 1924 na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V letih 1926 – 1958 je bil gimnazijski profesor v Ljubljani. Od 1927 naprej je bil honorarni predavatelj na Tehniški fakulteti. 1958 se je zaposlil na Fakulteti za rudarstvo, metalurgijo in kemijsko tehnologijo. 1960-62 je bil višji predavatelj na matematično-fizikalnem oddelku Fakultete za naravoslovje in tehnologijo.
  
  Sam ali s sodelavci je napisal več kot 10 učbenikov matematike in fizike za osnovno in srednjo šolo. Najpomembnejša sta Geometrija za 3. in 4. razred srednjih šol, 1937, Fizika za nižje razrede srednjih šol I-II, 1952, 1953. Prevedel je Matematični priročnik za inženirje in slušatelje tehniških visokih šol, v študentskem žargonu imenovan Bronštajn.
• Zupan Jure (mlajši)
  Doktoriral je 2002 na Univerzi v Ljubljani. Je docent na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani in profesor univerze v Cincinattiju, Ohio. Njegovo področje je teoretična fizika visokih energij, torej dogodkov pri kinetičnih energijah delcev, kot jih le-ti dosežejo v  Large Hadron Collider (LHC, Veliki hadronski trkalnik) v CERN-u. Jure Zupan je v CERN-u  tudi že delal. V seznamu literature INSPIRE se najde okrog 25, skupaj s soavtorji, člankov in (vsaj 1) knjige v zadnjih 3 letih. Povprečje števila citatov je več kot 20. Naslovi del kažejo na obravnavo vedenja hadronov pri trkih, različnih problemih kromodinamike, vprašanj Higgsovega delca in fizike temne snovi. V naslovih je tudi omenjena »nova fizika«. Objavlja tudi poljudne članke o različnih vidikih fizike delcev v slovenskem časopisju in na Kvarkadabri. 
  
  (Vir: Jure Zupan, domača stran, 2.02.12)
• Zupan Jure (starejši)
  Na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo je 1967 diplomiral iz fizike in 1972 doktoriral iz kemijske fizike. Izpopolnjeval se 1975 v Zürichu in 1978 v Bethesdi v Marylandu. v letih 1966 – 73 je bil zaposlen v IJS, od 1974 dela na Kemijskem inštitutu, od 1992 kot znanstveni svetnik. Kasneje je vodil laboratorij za kemometrijo. 1988 je bil izvoljen za rednega profesorja Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo v Ljubljani. Kot gostujoči profesor je predaval na univerzah v ZDA, Nemčiji, Belgiji in Španiji. V letih 1988 do 2001 je bil predsednik nacionalnega znanstvenoraziskovalnega sveta Republike Slovenije, 2004 in 2005 minister za visoko šolstvo.
  
  Raziskuje na področjih kemometrije, analizne kemije, umetne inteligence in nevronskih mrež. Objavil je več kot 180 znanstvenih in 20 strokovnih člankov ter 6 knjig (Clustering of Large Data Sets, Chichester 1982, Algorithms for Chemists, Chichester 1989, Neural  Networks for Chemists, An Introduction, Weinheim,1993. To delo je izšlo tudi v japonščini in kitajščini.)
• Zupančič Črtomir
  V Ljubljani je študiral matematiko in fiziko in je 1952 diplomiral, 1959 doktoriral. 1954 je postal asistent na kasnejšem IJS in 1956 znanstveni sodelavec. 1959 je bil izvoljen za docenta, 1964 za izrednega profesorja. Od 1966 je bil znanstveni sodelavec v CERN-u v Ženevi, med 1968 in 1997 redni profesor na Univerzi Ludwiga in Maximiliana v Münchnu. Izpopolnjeval se je tudi na Danskem pri N. Bohru in v ZDA. Bil je predsednik svetovalnega odbora za fiziko srednjih energij pri zveznem ministrstvu v Bonnu.
  
  Raziskoval je na področju jedrske fizike in fizike delcev. Sodeloval je na številnih mednarodnih znanstvenih srečanjih, tudi s predavanji. Objavil je sam ali skupaj s sodelavci približno 100 znanstvenih člankov.
• Zupančič Rihard
  Matematik, profesor matematike, avtor učbenikov.
  Na Dunaju je študiral strojništvo, nato na filozofski fakulteti matematiko. 1903 je diplomiral in opravil profesorski izpit. Do 1918 je poučeval matematiko na srednjih šolah v Pragi in na Dunaju ter bil inšpektor in komisar za 1. državni izpit srednješolkskih profesorjev. Od 1908 je bil predstavnik Avstro-Ogrske v mednarodni komisiji za poučevanje matematike. Med posebnim dopustom 1908 – 1910 je napisal 29 učbenikov matematike za razne srednje šole. Po izpopolnjevanju v Göttingenu pri Davidu Hilbertu in Felixu Kleinu ter v Parizu 1911 je 1913 doktoriral z delom o aksiomatičnih osnovah metode najmanjših kvadratov. 1912 je postal honorarni docent na dunajski tehniški visoki šoli. 1919 se je opredelil za Jugoslovana , na Dunaju ostal brez službe, šel v Ljubljano, sodeloval pri ustanavljanju univerze. Postal je redni profesor na Tehniški fakulteti in 1920 rektor. 1922 je bil izvoljen za dopisnega člana akademije znanosti v Toulousu, 1923 se je ponovno izpopolnjeval v Parizu. Honorarno je predaval tudi študentom matematike in fizike na Filozofski fakulteti. Bil je predstojnik Inštituta za uporabno matematiko na Tehniški fakulteti  in nekaj let tudi predstojnik Instituta za eksperimentalno fiziko. Od 1935 naprej je bil predsednik stalne komisije za profesorske izpite. 1938 je postal ustanovni redni član Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani. Med okupacijo 1941 – 45 se je kot predsednik Društva šolnikov pri oblasteh zavzemal za izboljšanje položaja šolnikov in posredoval za zaprte in preganjane člane. Proti koncu vojne se je opredelil za nemško stran, maja 1945 je odšel v Avstrijo, bil je izključen iz SAZU in univerze.
  
  Objavil je številne učbenike in 37 znanstvenih razprav.
  
  (Vir: Enciklopedija Slovenije, 15. zvezek, 2001, str. 240, geslo Zupančič, Rihard, avtor Anton Suhadolc)

© Stanislav Pirnat, 2012 - 2016.

Predloge, dopolnitve in popravke lahko pošljete na stanislav@stanislavpirnat.si.

To delo je ponujeno pod Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco.