Iskanje po izrazu profesor matematike:

• Ahlin France
  Diplomiral je 1929 na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Poučeval je na srednjih šolah v Banjaluki, Kranju, Novem mestu in Ljubljani. 1945-48 je bil ravnatelj I. gimnazije v Ljubljani, dve leti inšpektor na Ministrstvu za prosveto, nato profesor matematike in fizike na Višji pedagoški šoli. 1960 je postal višji predavatelj na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo. Predaval je osnovni tečaj fizike za več oddelkov tehniških fakultet  in poučeval metodiko pouka fizike. Bil je soavtor (s F. Jeranom in O. Sajovicem) učbenikov za srednjo šolo za trigonometrijo in za analitično geometrijo v ravnini. Pisal je v Obzornik za matematiko in fiziko in v Nastavo matematike i fizike.
• Hočevar Franc
  Profesor matematike, avtor srednješolskih učbenikov.
• Jamnik Rajko
  Diplomiral je 1950 na Prirodoslovno-matematični fakulteti Univerze v Ljubljani in 1961 doktoriral z disertacijo O polnih sistemih paroma neodvisnih slučajnih spremenljivk. Od 1951 do 1957 je bil profesor matematike na gimnaziji v Trbovljah, nato je bil izvoljen za sodelavca Fakultete za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani, od 1974 je bil redni profesor. Ukvarjal se je z matematično analizo, verjetnostnim računom in matematično statistiko. Napisal je vrsto univerzitetnih učbenikov iz obravnavanih področij: Matematična statistika, 1980, Verjetnostni račun in statistika, 1988 in več znanstvenih in strokovnih razprav. Je tudi avtor dveh splošno informativnih matematičnih knjig: Teorija iger, 1973, Elementi teorije informacij, 1974.
• Jeran Fran
  Bil je dolgoletni profesor matematike, fizike in opisne geometrije na ljubljanski realki in tudi ravnatelj te šole. Veljal je za dobrega metodika. Sam ali v soavtorstvu je napisal številne srednješolske učbenike. Najbolj znan in uporabljan je bil iz leta 1920, Osnovni pojmi opisne geometrije.
• Kac Milan
  Profesor matematike na Klasični gimnaziji v Mariboru, kasneje na Tehniški fakulteti v Mariboru.
• Križanič France
  Diplomiral je 1951 na Prirodoslovno-matematični fakulteti v Ljubljani, doktoriral pod mentorstvom prof. I. Vidava 1955 z disertacijo Linearni funkcionali v Banachovem prostoru in osnovni lemma variacijskega računa. Do upokojitve 1996 je bil univerzitetni profesor matematike, večinoma na oddelku za matematiko. Predaval je začetne tečaje visokošolske matematike, navadne in parcialne diferencialne enačbe, ob vpeljavi smeri tehniška matematika tudi računalniške predmete, specialna poglavja iz matematike za podiplomske študente fizike. Med prvimi v Sloveniji se je ukvarjal s funkcionalno analizo.
• Kunc Karel
  Profesor matematike in fizike. Avtor učbenikov.
• Molinaro Ivan
  Srednješolski profesor matematike z zelo obsežnim strokovnim znanjem. Pisec in recenzent učbenikov.
  V študij matematike na Filozofski fakulteti v Ljubljani se je vpisal 1922. Diplomiral je 1928. Osem let je bil profesor matematike v gimnaziji na Ptuju. Med tem časom se je v študijskem letu 1931/32 v matematiki izpopolnjeval na Sorbonni v Parizu. Od 1936 do 1940 je poučeval na 3. gimnaziji v Ljubljani, od 1940 do 1945 na 4. gimnaziji. Leta 1945 je nekaj mesecev poučeval v Celju, od 1945 do 1948 zopet na 4. gimnaziji v Ljubljani in od 1948 do 1951 na 3. gimnaziji v Ljubljani. Od takrat do upokojitve je poučeval na gimnaziji v Mostah.
• Perlah Andrej
  Profesor matematike in medicine na dunajski univerzi, rektor dunajske univerze, astronom in pisec.
• Prosen Marijan
  Diplomiral je 1961 na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani. 1963-73 je delal na Astronomsko-geofizikalnem observatoriju Univerze v Ljubljani, po 1973 je bil vse do upokojitve srednješolski profesor matematike in fizike.
• Skubic Tomislav
  1953 je diplomiral na Prirodoslovno-matematični fakulteti v Ljubljani, 1962 pa doktoriral na isti fakulteti, vmes preimenovani v Fakulteto za naravoslovje in tehnologijo. Po diplomi je nekaj let učil matematiko na srednjih šolah. 1959 je postal asistent za matematiko na oddelku za tehniško fiziko. Po doktoratu se je 1962 izpopolnjeval pri firmi Zuse v Bad Hersfeldu v Nemčiji in se specializiral za delo z enim prvih računalnikov Z-23. Od 1963 do 1966 je bil predstojnik računskega centra Inštituta za matematiko, fiziko in mehaniko v Ljubljani. Sodeloval je pri številnih raziskovalnih nalogah s področja računalništva. Kasneje je bil profesor matematike na Fakulteti za elektrotehniko.
• Zakrajšek Egon
  Profesor matematike. Eden največjih strokovnjakov v Sloveniji pri začetkih računalništva, uporabi računalništva v matematiki in matematičnem modeliranju.
• Zalar Borut
  Diplomiral je 1989 na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo Univerze v Ljubljani, doktoriral na isti fakulteti 1993. Naslov disertacije je Izomorfizmi odvajanja in centralizatorji na algebrah in trojkah, mentor je bil Joso Vukman. Od 1991 je asistent, od 1994 docent, od 1999 izredni profesor in od 2004 redni profesor matematike na Univerzi v Mariboru. Dela na Fakulteti za gradbeništvo. Predava predmete: Uvajalni tečaj iz matematike, Matematika A, Matematika C, Matematika/Izbrana poglavja.
• Zupančič Rihard
  Matematik, profesor matematike, avtor učbenikov.
• Adlešič Miroslav
  Profesor fizike.
  Diplomiral je 1930 na filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani iz fizike, fizikalne kemije , matematike in mineralogije. Nad 35 let je poučeval v srednjih šolah, največ na I. gimnaziji v Ljubljani, eno leto (1935(?)) na gimnaziji v Celju. Od 1961 je predaval na fakultetah in glasbeni akademiji eksperimentalno fiziko, biofiziko, ergonomijo, glasbeno akustiko. Priznan je kot strokovnjak na področju akustike in barv. O tem je napisal obsežni monografiji: Svet svetlobe in barv, 1957, Svet zvoka in glasbe, 1964.
• Batagelj Vladimir
  Zaposlen je na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani, kjer je profesor diskretne in računalniške matematike, ter na Inštitutu za matematiko, fiziko in mehaniko na oddelku za teoretično računalništvo. Poučuje od 1995 naprej. Seznam predmetov za študijsko leto 2009/2010: Programiranje 1, Programiranje 2, Diskretna matematika, IT v analizi podatkov, Analiza omrežij, Optimizacija, Učenje z računalnikom.
• Bauer Andrej
  Matematik. Je izredni profesor na Fakulteti za matematiko in fiziko. Področje dela so osnove matematike in teoretično računalništvo.
  
  Je izredni profesor na Fakulteti za matematiko in fiziko za predmete Računalništvo 1, Računalništvo, Teorija programskih jezikov. Mentorstvo diplomskih nalog je možno iz področij: logika, teorija izračunljivosti, teorija množic, teorija kategorij, intuicijonistična in konstruktivna matematika, izračunljiva topologija in analiza, programski jeziki.
• Bezjak France
  Učitelj matematike.
  Diplomiral je 1933 na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz matematike in fizike. V letih 1934-60 je poučeval matematiko na srednjih šolah v Sinju, Mariboru in Užicu. Izvoljen je bil za izrednega profesorja matematike na Višji tehniški šoli v Mariboru in je tam predaval matematiko 1960-80. Napisal je več izdaj učbenika Matematika, Osnove diferencialnega in integralnega računa, Maribor 1975.
  
  (Vir: Enciklopedija Slovenije, 1. zvezek, Ljubljana 1987, str. 258, Bezjak, France)
• Breskvar Silvo
  Učitelj matematike in fizike. Astronom. Poučeval je matematiko in fiziko na srednjih šolah in populariziral astronomijo.
  Na ljubljanski realki (v monumentalni stavbi sedanje Srednje šola za elektriko in elektroniko v Vegovi ulici) je maturiral z odliko. Diplomiral je 1926 na oddelku za matematiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani iz matematike in fizike. Od jeseni 1927 do jeseni 1945 je poučeval na njemu znani realki. Vmes, med poletnimi počitnicami 1939, se je v eksperimentih pri pouku fizike izpopolnjeval pri nemški firmi Phywe. Kasneje je poučeval na več šolah, kamor ga je pač šolska oblast z dekreti prestavljala, na gimnaziji v Domžalah, na gimnaziji na Jesenicah, od 1950 do svoje zadnje šolske ure 27. decembra 1968 na Srednji tehnični šoli v Ljubljani.
  (Viri: [1] Enciklopedija Slovenije, 1. zvezek, Ljubljana 1987, str. 367, Breskvar, Silvo, avtor Marijan Prosen, [2] OMF, 16 (1969), str. 47, 48, Tine Logar: Profesor Silvo Breskvar)
• Čadež Marijan
  Diplomiral je iz matematike 1936 in doktoriral iz fizikalnih ved 1942 na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V letih 1938-47 je služboval kot gimnazijski profesor v Prizrenu, Celju, Ljubljani. Od 1947 do 1956 je delal na Zveznem hidrometeorološkem zavodu v Beogradu. Bil je načelnik klimatološkega oddelka, kasneje načelnik Aerološkega observatorija. 1956 je postal izredni, nato redni profesor na Prirodoslovno-matematični fakulteti v Beogradu, 1964-78. V tem času je bil tudi upravnik Zavoda za meteorologijo in klimatologijo, vodja katedre za meteorologijo ter direktor Centra za atmosferske vede v Beogradu. Velja za enega od utemeljiteljev sodobne meteorološke šole v tedanji Jugoslaviji.
  
  Objavil je več kot 100 znanstvenih in strokovnih člankov, iz dinamične meteorologije, dinamične klimatologije, termodinamike in dinamike. Napisal je več učbenikov, med njimi prvi univerzitetni učbenik te vrste v Jugoslaviji, Uvod v dinamičku meteorologiju, 1956. Predaval je na univerzah v Leipzigu, Berlinu, Münchnu, Darmstadtu. Urejal je Vestnik hidrometeorološke službe (1952-56) in Zbornik meteoroloških in hidroloških radova (1969-73). Bil je član uredniških odborov Zeitschrift für Meteorlogie, Berlin, Gerlands Beiträge zur Geophysik, Leipzig.
• Dominko Fran
  Študiral je fiziko na univerzi v Bologni in 1929 doktoriral. Prve strokovne članke je objavljal 1931 v astronomski reviji Coelum. Do 1931 je bil asistent na univerzi v Bologni. Že prej je bil več let predsednik slovenskega dijaškega društva Adrija, 1932 je odšel v Jugoslavijo. Od 1932 – 1938 je delal na astronomskem observatoriju v Beogradu kot asistent opazovalec. Objavljal je strokovne članke v biltenu observatorija Godišnjak našeg neba. Bil je med ustanovitelji astronomskega društva in sourednik poljudne astronomske revije Saturn. Od 1938 do 1941 je bil znanstveni sodelavec na observatoriju. Učil je tudi na srednjih šolah. Med 2. svetovno vojno je bil več let zaprt ter kasneje kot prostovoljec partizan na sremski fronti. Po 1945 je bil ponovno sodelavec astronomskega observatorija v Beogradu. Ob ustanovitvi katedre za astronomijo na Univerzi v Ljubljani je bil izvoljen za izrednega profesorja. Več desetletij je predaval osnovno in sferno astronomijo študentom pedagoških smeri matematike in fizike. Bil je profesor z veliko intelektualne svežine in svetovljanske širine.
  
  Ustanovil je astronomsko – geofizikalni observatorij na Golovcu. Skupaj z geofizikom V. Ribaričem  je usmerjal razvoj seizmologije v Sloveniji in si prizadeval za predpise o potresno varnejši gradnji. Vodil je natančno merjenje astronomskih parametrov observatorija. Med 1950 in 1962 je bil urednik Astronomskih efemerid in od 1971 naprej urednik Zbornika za zgodovino naravoslovja in tehnike.
• Forstnerič Franc
  1975 je maturiral na Gimnaziji Šentvid v Ljubljani. L. 1980 je diplomiral iz matematike na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo Univerze v Ljubljani.  1985 je iz matematike doktoriral na University of Washington v Seattlu, ZDA. Med študijem v Seattlu je bil prejemnik Fulbrightove štipendije, eno leto pa prestižne Sloanove. 1985 se je zaposlil na Univerzi v Ljubljani in je bil 1986-89 docent, 1989-93 izredni profesor. Prejel je Kidričevo nagrado 1988. Od 1991 je bil dve leti gostujoči profesor na University Wisconsin –Madison v ZDA, prav tam 1993-94 izredni profesor in od 1994-2000 redni profesor. Istega leta, 1994, je dobil naziv rednega profesorja tudi v Ljubljani. Sedaj je zaposlen na Fakulteti za matematiko in fiziko. Dekan je bil najprej v letih 2007-2009, izvoljen pa je spet za obdobje 2011-2013. 1999 je postal izredni član SAZU, 2005 redni.
  
  Razen na Univerzi Wisconsin v Madisonu je bil gostujoči profesor na Université de Provence v Marsellu, Francija, 1986, na inštitutu Mittag-Leffler v Stockholmu, Švedska, 1987/88, na inštitutu Max Planck v Bonnu, Nemčija, 1990, Université de Lille, Francija, 1994, na Universitá degli Studi v Rimu,Italija, 2007 in na Univesität Bern, Švica, 2007. Vabljena predavanja je imel na več kot 70 mednarodnih konferencah, na 10 je bil v programskih odborih. Je recenzent in član ekspertnih teles pri ocenjevanju znanstvenih projektov v ameriški znanstveni fundaciji (NSF), pri švedski znanstveni fundaciji (NFR) in pri Švedski kraljevi akademiji znanosti in v Sloveniji,od  2011 za naravoslovne in matematične vede pri ARRS.
  
  Njegovi najvidnejši znanstveni rezultati so s področja kompleksne analize in geometrije: robna regularnost pravih holomorfnih preslikav,polinomska konveksnost, konstrukcije pravih holomorfnih preslikav in vložitev v kompleksne mnogoterosti, holomorfni avtomorfizmi evklidskih prostorov, homotopski princip in njegova uporaba v kompleksni analitični geometriji, metoda lepljenja holomorfnih sprejev in uporaba.
  
  Do 2011 je objavil 72 izvirnih znanstvenih del, 2 pregledna znanstvena članka, 3 znanstvene prispevke na konferenci, tri poglavja v monografskih publikacijah in eno samostojno znanstveno monografijo – Stein Manifolds and Holomorphic Mappings (Homotopy Principle in Complex Analysis)  -  objavljeno pri Springer-Verlag, 2011, v zbirki s pomenljivim naslovom Ergebnisse der Mathematik und ihre Grenzgebiete. Objavlja veliko v revijah z vrha v seznamu Science Citation Index (SCI). SCI navaja 402 čista citata njegovih del, v matematični bazi MathSciNet je navedenih 666 citatov po letu 2000.
• Grasselli Jože
  Najprej srednješolski profesor, pozneje zelo priljubljen visokošolski, avtor več knjig o teoriji števil.
  Diplomiral je iz matematike 1951 na Prirodoslovno-matematični fakulteti v Ljubljani. Nekaj let je poučeval matematiko na gimnazijah v Murski Soboti in v Celju. 1957 je postal asistent na Tehniški visoki šoli v Ljubljani. Doktoriral je 1961; mentor je bil Ivan Vidav, disertacija Sebi adjungirani elementi Banachove algebre brez enote. Po doktoratu je bil izbran za docenta na novoustanovljeni Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani. 1973 je bil izvoljen za izrednega in 1978 za rednega profesorja matematike na Oddelku za matematiko in mehaniko. Matematikom je predaval linearno algebro in algebro, matematiko kemikom, farmacevtom, gradbenikom, tekstilcem.
  
  1964 je v Publications of the Department of Mathematics objavil rezultate raziskave v povezavi s svojim doktorskim delom. Raziskoval je še v nekaj projektih. Druge njegove objave so strokovni članki iz različnih področij, predvsem iz teorije števil, v Obzorniku za matematiko in fiziko in Preseku, 23 do leta 1995. Pri pisanju za mlade bralce Preseka je bila značilnost njegovega pisanja, privlačnost in razumljivost, še posebej pomembna. Je avtor knjig Osnove teorije števil, 1966, Linearna algebra (v Višji matematiki II), 1975, Algebraična števila, 1983, Diofantske enačbe, 1984, Teorija števil, 1985, Diofantski približki, 1992, in daleč najobsežnejše, Enciklopedija števil, 2008.
  Vsa profesorska leta je bil miren in prijazen predavatelj, strog, a korekten na izpitih, priljubljen kot mentor diplomskih del matematikov. Trudil se je privzgojiti občutek za matematično strogost, za eksaktno formulacijo zastavljenega problema in dobljene rešitve. Kljub temu, da je poučeval bodoče inženirje, ki jim je bila, vsaj nekaterim, matematika že apriori težko breme, se študentje niso pritoževali nad njim.
  (Viri: [1] OMF 42 (1995), str. 63, 64, Milan Hladnik, Sedemdeset let profesorja Josipa Grasselija – častnega člana društva)
• Klinc Tomaž
  Diplomiral je 1961 na Fakulteti za elektrotehniko v Beogradu in doktoriral 1969 na univerzi Cornell (Ithaca, ZDA). V letih 1961-67 je dela s prekinitvami na Inštitutu Jožef Štefan, Inštitutu za matematiko, fiziko in mehaniko v Ljubljani 1969-71 in od 1971 na Fakulteti za strojništvo v Ljubljani, od 1977 je izredni profesor. Ukvarja se z vprašanji transportne teorije nevtronov in s kinetično teorijo plinov. Objavil je 10 znanstvenih del in učbenik matematike za študente strojništva, v dveh delih, 1986, 1988.
• Knap Žiga
  Matematik, filozof. Ukvarjal se je z logiko in metodologijo filozofije in uporabo matematike v družbenih vedah.
  Po diplomi se je zaposlil na inštitutu za sociologijo in filozofijo Univerze v Ljubljani. Izpopolnjeval se je 1963 – 67 na Katedri za matematično logiko in kibernetiko na Univerzi Lomonosova v Moskvi in 1973 na Univerzi v Edinburhgu. Na filozofski fakulteti je metodološke predmete začel predavati 1976, od 1988 naprej tudi logiko. Za rednega profesorja je bil habilitiran 1993. 2002 je bil mentor 1 doktorandu. Sodeloval je pri več raziskovalnih projektih, 1993-1996 pri Phenomenology and Cognitive Science v okviru TEMPUS-a, 1994-1996 pri Logika, filozofija znanosti in kognitivna veda ter Formalne strukture v modelih stvarnosti, spoznanja in duha, 1996-1999. Objavljenih ima 6 originalnih znanstvenih člankov, 11 znanstvenih prispevkov na konferencah, 29 poročil o raziskovalnih projektih.  Je soavtor monografije Program razvoja teoretičnih in aplikativnih vidikov diskretne matematike za potrebe družbenih ved, 1976. Je prevajalec znane knjige G. Polya: Kako rešujemo matematične probleme, 1989. Vseh bibliografskih enot je naštetih 111.
• Križan Josip
  Po študiju matematike, fizike in filozofije v Gradcu, kjer je diplomiral 1867, doktoriral 1869, je bil gimnazijski profesor, večinoma v Varaždinu. V hrvaščini je 1885 izdal knjigo O čustvima, v Popotniku pa je 1886 izhajalo delo Logika, ki je v knjižni obliki izšlo 1887 v Mariboru. Je prvi slovenski učbenik logike in je terminološko primerljiv s tedanjimi nemškimi učbeniki. Sestavljen je iz dveh delov: iz formalne logike z nauki o sodbah, pojmu in sklepanju in iz metodologije z nauki o razlaganju, razdeljevanju, dokazu in metodi. Nekateri termini so se obdržali.
• Kuščer Ivan
  Fizik. Profesor fizike. Pisec učbenikov.
  Diplomiral je 1941 iz matematike in fizike na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Doktoriral je 1951. Od 1946 naprej je bil zaposlen na Prirodoslovno-matematični fakulteti ljubljanske univerze.
  1959 je bil izvoljen za izrednega, 1963 za rednega profesorja fizike. Od 1963 –  1965 se je izpopolnjeval na univerzah v ZDA v teoriji transporta nevtronov v jedrskih reaktorjih. Z raziskovanjem teh in sorodnih področij je kasneje raziskoval na Inštitutu za matematiko, fiziko in mehaniko v Ljubljani. Med 1965 in 1968 je bil direktor tega inštituta. Sodeloval je pri načrtovanju in izvedbi študija fizike na različnih stopnjah in pri načrtovanju pouka v srednjih šolah.
• Legiša Peter
  Diplomiral je 1972 in doktoriral 1977 na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani.  Tu je tudi zaposlen od 1973, od 1989 kot izredni profesor. Njegovo raziskovalno področje je funkcionalna analiza. O tem je napisal več znanstvenih člankov. Napisal je več strokovnih člankov o starejših slovenskih avtorjih matematičnih učbenikov in njihovih delih.
  O njegovih učbenikih kroži anekdota, kako jih je francoski matematik in didaktik matematike omenjal kot zgled, da »vendarle nekje na svetu še vedno uporabljajo učbenike srednješolcem primerne matematične strogosti« .
• Matek Blaž
  Učitelj matematike. Pisec učbenikov.
  Maturiral je na celjski gimnaziji. 1984 je na univerzi v Grazu opravil državni izpit za profesorja matematike in fizike. Eno leto je poučeval na gimnaziji v Celju in nato do prezgodnje smrti na gimnaziji v Mariboru. Izdal je knjigi rešitev matematičnih nalog in pisal slovenske matematične učbenike za srednje šole: Aritmetika I, II, 1896, 1898, Geometrija I, II, 1896. Matkove učbenike so v prirejeni obliki uporabljali tudi po 1. svetovni vojni. Ti učbeniki so bili prvi, izvirno napisani v slovenščini, torej ne, kot na primer Močnikovi in Hočevarjevi, najprej napisani v nemščini in potem prevedeni v slovenščino. Pri pisanju je uspešno  reševal probleme slovenskega matematičnega izrazoslovja.
• Mikola Sándor
  Diplomiral je 1895 iz fizike in matematike na Univerzi v Budimpešti. Od 1898 je bil profesor na Evangeličanski gimnaziji, 1928-35 njen ravnatelj. Na mirovni konferenci 1919 v Parizu je bil izvedenec madžarske delegacije; zavzemal se je za to, da bi bilo Prekmurje del Madžarske. 1920-21 je v Budimpešti urejal iredentistični list Domovina, v katerem je med drugim dokazoval tako imenovani vendski izvor Slovencev med Muro in Rabo. Med 2. svetovno vojno je bil predsednik raznarodovalnega Madžarskega izobraževalnega društva Vendske krajine. 1945 je bil zaprt v taborišču Sterntal (Kidričevo).
• Mohar Bojan
  Bojan Mohar je diplomiral na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo Univerze v Ljubljani leta 1979 Doktoriral je 1986 prav tam. Mentor je bil Tomaž Pisanski, doktorska teza pa naslov Grafi v kombinatorični topologiji. Profesor Mohar ima do sedaj 12 uspešnih doktorandov, od tega 5 na Univerzi Simon Fraser, Vancouver, Kanada.
  »Izjemno raziskovanje v obdobju treh desetletij Bojana Moharja uvršča med najpomembnejše svetovne diskretne matematike. Njegovi globoki in pomembni prispevki so dramatično izboljšali naše razumevanje strukturnih lastnosti grafov. Njegov opus med drugim obsega topološko teorijo grafov, grafovske minorje, neskončne grafe, spektralno teorijo grafov, algebraično teorijo grafov in računsko geometrijo.«
  Bojan Mohar je redni profesor dveh univerz, University Simon Fraser, Vancouver, Kanada in Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani.
• Pahor Sergej
  Profesor fizike, ukvarjal se je s povezavo fizike z matematiko.
  Po klasični gimnaziji se je vpisal na tedaj novoustanovljeni študij tehniške fizike. Diplomiral je 1959 in 1964 doktoriral pri profesorju Ivanu Kuščerju z disertacijo Prehod svetlobe skozi debele plasti motnih snovi. Po diplomi je prevzel delo asistenta za Praktikum I, leta 1969 je bil izvoljen za izrednega profesorja na Katedri za fiziko. 1971 je začel s predavanji predmeta Uvod v teoretično fiziko za študente matematike. 1975 je postal redni profesor in znanstveni svetnik na IJS.
  
  V več mednarodnih in slovenskih revijah je objavljal številne članke. Izšli sta knjigi Uvod v analitično mehaniko, 1989, in Uvod v ravnovesno statistično fiziko, 2001. V transportni teoriji je skupaj s profesorjem Suhadolcem rešil dolgo časa odprt problem dokaza kompletnosti vektorskih lastnih funkcij v polneskončnem mediju. Tudi v splošnem se je profesor Pahor zelo rad ukvarjal s problemi, ki povezujejo fiziko z matematiko, morda tudi zato, da bi študente matematike lahko v njihovem jeziku poučil o tem, kako deluje fizika.  Pri izpeljavi fizikalnih zakonov v predavanjih za matematike je dosledno poskušal biti matematično korekten, kar pa je zelo težavna naloga. Ko je nekoč govoril o osnovah kvantne mehanike, je bila opomba profesorja E. Zakrajška (ki je prej pregledal nekaj znanih knjig o tej temi): »Predavanja niso bila povsem v redu, a v teh knjigah je to še veliko slabše.«
  
  Profesor Pahor se je na predavanja pripravljal bolj, kot je bilo v navadi in tako opravičeval svojo trditev, da lahko vsakdo dobro predava, če se le dovolj dobro pripravi in porabi za priprave dovolj časa.
  
  (Vir: OMF 53 (2006), str. 159, 160, J. Strnad in A. Suhadolc: Profesor Sergej Pahor (1930 – 2006))
  Povezave
  
  Wikipedija
• Petek Tatjana
  Na II. gimnaziji v Mariboru jo je poučevala matematiko profesorica Marija Munda. Diplomirala in magistrirala je iz uporabne matematike na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani. Doktorirala je 1999 na Pedagoški fakulteti v Mariboru z disertacijo Ohranjevalci komutativnosti in spektra. Je izredna profesorica matematike na Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Univerze v Mariboru.
  
  Je poročena in ima tri otroke.
• Peterlin Anton
  Oče Antona Peterlina je bil srednješolski profesor, učenec Jožefa Stefana.
  Na Univerzi v Ljubljani je 1930 diplomiral iz matematike in fizike. Naslednje leto je bil asistent na fizikalnem inštitutu tehniške fakultete. Na Dunaju se je izpopolnjeval v rentgenskem preiskovanju kristalne strukture. V letu 1936/37 je na ljubljanski univerzi prvič predaval splošno fiziko. V Berlinu je 1938 dokončal doktorski študij na Humboldtovi univerzi z odlično oceno (summa cum laude),naslov disertacije je bil Viskoznost razredčene raztopine sferoidov. 1939 je postal docent za fiziko v Ljubljani. Med 2. svetovno vojno je bil večkrat zaprt. Izredni profesor je postal 1945, od 1946 do 1960 je bil redni profesor fizike. Institut SAZU za fiziko, kasnejši IJS, je vodil od 1949 do 1959. 1955 je bil vabljeni profesor na Waynski državni univerzi (Detroit). Po 1960, ko je neprostovoljno zapustil vodenje IJS, je bil leto dni vodja fizikalnega inštituta in profesor fizike na Tehniški univerzi v Münchnu. Od 1961 do 1973 je delal na Univerzi Duke (Severna Karolina) in bil direktor Laboratorija Camilla Dreyfusa, kjer se je ukvarjal s fiziko in kemijo osno orientiranih polimerov. V letih 1973 – 1983 je delal kot pomočnik šefa za polimere v Državnem uradu za standarde v Washingtonu.
  
  Prvi je na ljubljanski univerzi vzpostavil zvezo z mednarodnim fizikalnim raziskovanjem in uveljavil stališče, naj veljajo za ocenjevanje naravoslovnih znanosti  v Sloveniji enaka pravila, kot jih poznajo najrazvitejše države. Takratni njegovi kriteriji, da ima naravoslovna dejavnost  vrednost  šele, ko je priznano v svetovni raziskovalni skupnosti, so se k sreči in tudi zaradi njegove avtoritete, obdržali do današnjega dne.
  
  S svojimi dosežki v raziskovanju velikih molekul in polimerov je postal svetovno znan. Raziskoval je nadmolekularne strukture in lastnosti sintetičnih vlaken pri oblikovanju in plastični deformaciji ter razvil mikrofibrilarni model vlaknate strukture. Izdelal je teorijo pretrga in plastične deformacije delno kristaliničnih, orientiranih polimerov.  Od 1946 je bil dopisni član, od 1949 naprej redni član SAZU, od 1973 član newyorške, od 1974 član washingtonske akademije znanosti, od 1979 dopisni član avstrijske akademije znanosti.  Je avtor ali soavtor malo manj kot 400 znanstvenih člankov, iz svoje ožje stroke, ter 80 poljudnoznastvenih, najrazličnejših. Bil je urednik ali član uredništva več znanstvenih, pa tudi poljudnoznanstvenih revij (Proteus 1945 – 1947, Macromolecular Review, Makromolekulare Chemie in Polimer).
• Pičman Lovro
  Diplomiral je 1954 iz matematike in fizike na Prirodoslovno-matematični fakulteti v Ljubljani in doktoriral 1973 na Univerzi v Zagrebu. Od 1957 je delal na Inštitutu Jožef Stefan 1967 je bil izvoljen za izrednega, 1978 za rednega profesorja Oddelka za fiziko Fakultete za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani.  Veliko je delal na tujih univerzah in znanstvenih ustanovah: 1957-59 v Koebenhavnu, 1964 na univerzah Maryland in Wisconsin, 1965 v Saclayu (Francija) in v Helsinkih, 1966 v Madrasu (Indija), 1967 v Parizu, 1969 v Edmontonu.
• Plemelj Josip
  Matematiko je od 1894 študiral na Filozofski fakulteti na Dunaju in tu 1898 doktoriral z disertacijo s področja diferencialnih enačb. V Berlinu je nadaljeval študij (1899/99) pri F. G. Frobeniusu in L. Fuchsu in v Göttingenu (1900/01) pri C. F. Kleinu in D. Hilbertu. 1902 je postal privatni docent na dunajski univerzi, 1906 asistent na tehniški visoki šoli, 1907 izredni in 1908 redni profesor univerze v Černovicah (Ukrajina), 1912/13 je bil dekan fakultete. Zaradi politične nezanesljivosti je bil 1917 prisilno preseljen na Moravsko. Po koncu 1. svetovne vojne je bil v Ljubljani pri Deželni vladi za Slovenijo član univerzitetne komisije in tako med ustanovitelji Univerze. 1919 je bil imenovan za rednega profesorja matematike na Filozofski fakulteti. Bil je prvi rektor Univerze v Ljubljani 1919/20. Poučeval je matematiko vse do 1957.
  
  Glavna področja njegovega raziskovanja so bila diferencialne in integralne enačbe, teorija potenciala in teorija analitičnih funkcij. Med študijem v Göttingenu je skupaj s tamkajšnimi matematiki študiral linearne integralske enačbe. Objavil je več razprav, ki so pritegnile pozornost pomembnih matematikov. Integralne enačbe je uspešno uporabljal v teoriji potenciala. V Leipzigu je 1911 izšlo delo Potentialtheoretische Untersuchungen, istega leta nagrajeno z nagrado Znanstvenega društva kneza Jablonowskega. Največji Plemljev matematični dosežek je izvirna in preprosta rešitev Riemannovega problema o obstoju diferencialne enačbe z dano monodromijsko grupo; objavljena je bila v razpravi Riemannsche Funktionenscharen mit gegebener Monodromiegruppe v Monatshefte für Mathematik und Physik, Dunaj 1908. Pri reševanju so mu pomagale formule o robnih vrednostih holomorfnih funkcij, kasneje imenovane Plemljeve formule, ki jih je odkril malo prej. Iz njegovih metod pri reševanju Riemannovega problema se je razvila teorija singularnih integralnih enačb.  Pomembni so tudi Plemljevi prispevki k teoriji analitičnih funkcij pri reševanju problema uniformizacije algebraičnih funkcij in pri formulaciji izreka o analitičnem raztegu slik ter razprave v algebri in teoriji števil.
  Plemljev prihod v Ljubljano 1919 je bil zelo pomemben za razvoj matematike v Sloveniji. Vzgojil je številne generacije matematikov, učiteljev matematike, inženirjev. Po 2. svetovni vojni so v Delih SAZU izšle Teorija analitičnih funkcij, 1953, Diferencialne in integralne enačbe. Teorija in uporaba, 1960, Algebra in teorija števil, 1962. Zadnje delo Problems in the Sense of Riemann and Klein (New York, London, Sydney, 1964) obravnava probleme, s katerimi se je Plemelj največ ukvarjal. Plemljeva bibliografija obsega 30 znanstvenih razprav v različnih matematičnih revijah. Bil je redni član SAZU od ustanovitve 1938 naprej, dopisni član JAZU v Zagrebu, srbske akademije znanosti v Beogradu, bavarske akademije znanosti v Münchnu. Je častni doktor Univerze v Ljubljani.
• Povšič Jože
  Diplomiral je 1934 na Filozofski fakulteti v Ljubljani. 1935 je postal pomožni asistent na Inštitutu za fiziko Tehniške fakultete, 1936 suplent na Tehniški srednji šoli v Ljubljani in pozneje profesor, 1959-74 tudi pomočnik ravnatelja. O pouku matematike je pisal v Sodobni pedagogiki, Pedagoškem tisku in Obzorniku za matematiko in fiziko. 1953-59 je bil urednik Zbornika pedagoških člankov. V Delih SAZU so izšle bibliografije F. Močnika, 1966, Jurija Vege, 1974 in F. Hočevarja, 1978. Iz 1978 je tudi tipkopis bibliografije R. Zupančiča, ki ga hrani SAZU. Je soavtor bibliografij J. Plemlja, R. Zupančiča in F. Hočevarja, vse iz Matematične knjižnice.
• Prijatelj Niko
  Matematik, učitelj matematike.
  Po maturi 1940 se je vpisal na Filozofsko fakulteto na matematiko s fiziko in filozofijo. Diplomiral je 1946. Na srednjih šolah je poučeval do 1957, ko je bil sprejet na eno od asistentskih mest na oddelku za matematiko. Po polletnem izpopolnjevanju na inštitutu H. Poincare je 1961 promoviral za doktorja matematike. Predmeta Elementarna matematika in Elementarna matematika z metodiko je na Višji pedagoški šoli in na oddelku za matematiko ljubljanske univerze poučeval že pred doktoratom, kasneje na oddelku za matematiko Matematiko (oziroma Analizo) 1 in 2 ter Teorijo množic, Osnove topologije, Osnove matematike. Njegova predavanja so bila virtuozna in navdušujoča, v njih je znal izraziti vso svojo zaljubljenost v matematiko, zato je bil nadvse dobrodošel predavatelj ne le med študenti, ampak tudi med  drugimi, zelo različnimi, k matematiki nagnjenimi poslušalci.
  
  V slovensko matematično zgodovino se je zapisal predvsem z deloma, ki obravnavata matematično logiko in osnove matematike, Matematične strukture v 3 delih in Osnove matematične logike v 3 delih.
  Profesor Prijatelj je bil vzor razumnika in osebnosti, ki daleč presega okvir svoje stroke ter pričevalec resnice, da je človekovo življenje v skladu s  notranjim moralnim zakonom ena od najvišjih vrednot, pa tudi privlačen pozitiven zgled za njegovo bližnjo in širšo okolico.
  (Vir: OMF, 50 (2003), str. 153 – 155, E. Kramar, T. Pisanski, J. Vrabec: Profesorju Niku Prijatelju v slovo.)  
• Rupnik Viljem
  Diplomiral je 1956 na Prirodoslovni-matematični fakulteti Univerze v Ljubljani iz uporabne in teoretične matematike, 1961 še na Ekonomski fakulteti. Doktoriral je 1962 na Ekonomski fakulteti, 1973 pa še na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo iz matematike. V letih 1956 – 91 je bil zaposlen na Ekonomski fakulteti, od 1974 kot redni profesor.  Bil je Fordov štipendist in se je 1964-65 izpopolnjeval pri R. L. A. Ackoffu v Centru za upravljanje na Pensilvanski univerzi v Filadelfiji in pri R.Bellmannu na Univerzi Južne Kalifornije.
  
  Sprva je proučeval matematično modeliranje mikroekonomskih struktur, po vrnitvi iz ZDA pa nadaljeval delo, povezano z upravljavskimi  vprašanji ter vprašanji neterminalnega upravljanja linearnih sistemov. Pri Raziskovalnem centru Ekonomske fakultete je razvil matematično teorijo ekonomske integracije, teorijo proizvodnje kot aplikacijo splošne matematične teorije sistemov ter dokazal eksistenčne izreke multikriterialne upravljivosti dinamičnih sistemov. Objavil je okrog 70 strokovnih in znanstvenih člankov, 10 učbenikov in 3 knjige, ki niso učbeniki. Znana je Zvezno dinamično linearno programiranje, 1978. Za uvajanje operacijskih metod v ekonomijo je 1969 dobil Kraigherjevo nagrado.
• Sega Ronald
  Po rodu je ameriški Slovenec. Diplomiral je iz matematike in fizike na Akademiji ameriškega vojaškega letalstva. 1975 je magistriral iz fizike na Državni univerzi Ohio v Columbusu, 1982 pa doktoriral iz elektroinženirskih znanosti na Državni univerzi Colorado v Fort Collinsu. Tam je redni profesor. 1990 je postal kandidat za astronavta pri vesoljski agenciji NASA. 1994 je prvič poletel v vesolje. Bil je inženir poleta Discovery STS-60 s 199 urami v vesolju. Nato je bil koordinator urjenja posadk v vesoljskem sodelovanju ZDA in Rusije. Bil je pilot poveljnik odprave Atlantis STS-76, med katero se je raketoplan združil z vesoljsko postajo Mir, 1996.
• Štalec Ivan
  Diplomiral je 1934 na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Bil je srednješolski učitelj matematike in fizike, najdalj na I. gimnaziji v Ljubljani, popularno imenovani »bežigrajska«. Učil je tudi metodiko fizike in nekaj let metodiko matematike na Višji pedagoški šoli in na Fakulteti za naravoslovje  in tehnologijo v Ljubljani.  Prizadeval si je za sodoben pouk matematike in fizike v osnovnih in srednjih šolah, v srednjo šolo je med prvimi vpeljal laboratorijske vaje iz fizike. Sam ali s sodelavci je napisal več zbirk matematičnih vaj, ki so doživele številne izdaje, med učbeniki je najbolj znana Matematika za I. – IV. razred tehniških šol, 1974-77. Bil je častni član Društva matematikov, fizikov in astronomov Slovenije. Prejel je Žagarjevo nagrado.
  
  (Vir: Enciklopedija Slovenije, 13. zvezek, Ljubljana 1999, str. 134, Štalec, Ivan, avtor Janez Strnad)
  Profesor IVAN ŠTALEC ob stoletnici rojstva (PDF)
• Stefan Jožef
  1845 je v Celovcu začel obiskovati gimnazijo. Slovenščino je poučeval A. Janežič, fiziko K. Robida. V literarnem krožku je sodeloval tudi Stefan. Z dodatnim študijem je presegel srednješolsko znanje matematike in fizike in maturiral kot najboljši. 1853 je začel študirati na Dunaju matematiko in fiziko na Filozofski fakulteti. Poslušal je tudi jezikoslovna predavanja F. Miklošiča. Do 1958 je nadaljeval z literarnim udejstvovanjem, začetim v gimnaziji. Pesmi so bile zelo raznolike in jih je objavljal v več slovenskih časopisih. Objavil je okrog 20 proznih sestavkov s skupnim naslovom Naturoznanske izkušnje in  z njimi utemeljil slovensko poljudnoznanstveno izrazoslovje. 1855 je za 3 leta prehitel Levstikov literarni program, načrtoval je tudi, v nasprotju npr. s F. Levstikom,  slovensko poučno pisanje. Navduševal se je za še dalekosežnejše literarne načrte. Po 1859 je literaturo popolnoma opustil in tudi nehal objavljati v slovenščini.
  1857 je opravil profesorski izpit iz matematike in fizike. Začel je poučevati na eni od dunajskih realk. Istočasno je predaval študentom farmacije eksperimentalno fiziko. 1858 je študij dokončal z doktoratom. Konec 1957 je v dunajski Akademiji znanosti predaval o absorpciji plinov. Opazil ga je prof. fiziologije C. Ludwig in ga povabil k sodelovanju v laboratoriju. O skupnih rezultatih sta poročala naslednje leto. Prof. fiziologije E. W. Brücke je 1860 podprl Stefanovo kandidaturo za dopisnega člana Akademije. Na Filozofski fakulteti so ustanovili novo profesorsko mesto, ki ga je 1863 zasedel Stefan. Bil je najmlajši redni profesor v Avstriji. 1865 je postal še direktor fizikalnega inštituta Filozofske fakultete in redni član Akademije znanosti.
  
  Najprej je poučeval mehaniko in optiko in 1865 za raziskave na teh področjih dobil Liebnovo nagrado. Kasneje se je bolj posvečal elektriki. S termodinamiko se je ukvarjal v vseh obdobjih. Prvi je uspešno izmeril prevajanje toplote v plinih. Izdelal je diatermometer in 1872 izmeril toplotno prevodnost zraka. Prepričal se je, da toplotna prevodnost plinov ni odvisna od tlaka in tako prvi v Evropi potrdil Maxwellovo kinetično teorijo plinov. Začel je raziskovati, kako segreta telesa oddajajo toploto s sevanjem. Od 1817 je bilo v rabi Dulong-Petitovo pravilo, iz katerega pa so izračunali nenavadno nizko temperaturo Sončevega površja. Uporabil je rezultate Tyndallovih meritev in se prepričal, da se ti ujemajo s Stefanovimi predvidevanji o sorazmerju s četrto potenco temperature. Ta ugotovitev iz leta 1879 ima ime po njem – Stefanov zakon. Temperatura Sončevega površja, malo manj kot 6000 K, izračunana iz Stefanovega zakona, je bila veliko sprejemljivejša od »prejšnje«.
• Suhadolc Anton
  Diplomiral je 1957 in doktoriral 1965 na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani. Izpopolnjeval se je na univerzah v Heidelbergu, 1961-63, in Madisonu (Wisconsin) v ZDA, 1970-71. 1959 je bil leto dni zaposlen na IJS, od 1960 naprej dela na FNT,od 1981 kot redni profesor. Predaval je linearno algebro, funkcionalno analizo, teorijo mere, teorijo navadnih in parcialnih diferencialnih enačb. Napisal je več visokošolskih učbenikov, npr. Potencialna teorija, 1995. Raziskoval je klasično in funkcionalno analizo in o tem napisal 3 strokovne monografije, Linearni topološki prostori I-II, 1979, 1987. Objavil je 15 znanstvenih in 30 strokovnih člankov in več kot 100 recenzij matematičnih knjig v Obzorniku za matematiko in fiziko in v Mathematical Reviews (Providence). 1974 je prejel Kidričevo nagrado, skupaj s S. Pahorjem.
  Je častni član Društva matematikov, fizikov in astronomov Slovenije. V zadnjih letih se ukvarja tudi z zgodovino matematike v Sloveniji.
• Tomšič Gabrijel
  Diplomiral je 1960 na Naravoslovni fakulteti v Ljubljani in doktoriral 1971 na (isti fakulteti z novim imenom) Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo. Od 1962 je bil zaposlen na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani, od 1982 naprej je bil redni profesor. V letih 1977-82 je vodil Inštitut za matematiko, fiziko in mehaniko Univerze v Ljubljani. Sam ali s sodelavci je napisal 30 strokovnih in znanstvenih člankov iz funkcionalne analize in aplikativne matematike ter 7 učbenikov.
• Ulčar Jože
  Diplomiral je 1938 na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Od 1939 je delal v Makedoniji, najprej kot srednješolski profesor v Prizrenu, Strumici in Bitoli. 1946 – 67 je bil profesor na Naravoslovno-matematični fakulteti v Skopju, od 1965 naprej kot redni profesor.
  Objavil je 11 znanstvenih razprav, večinoma iz diferencialne geometrije in več člankov o metodiki pouka matematike. Skupaj z D. Mitrinovićem je napisal Differencial Geometry (Groningen, 1969). Bil je soavtor 2 zbirk nalog in avtor srednješolskega učbenika opisne geometrije. Sestavil je visokošolski učbenik analitične geometrije in vektorske algebre. Pripomogel je k razvoju makedonske matematične terminologije.     
• Uršič Stanko
  Učitelj matematike in fizike.
  V letih 1936 – 1940 je študiral matematiko in fiziko na Filozofski fakulteti v Padovi,diplomiral 1940 in 1947 v Ljubljani nostrificiral diplomo. Med 1940 in 1943 je bil zaprt in v internaciji na Siciliji. Od 1945 do 1960 je bil gimnazijski profesor v Postojni, Piranu, Ljubljani. Od 1960 do 1980 je bil pedagoški svetovalec na Zavodu za šolstvo, 1966-72 je tudi predaval metodiko pouka fizike na Pedagoški akademiji v Ljubljani, od 1980-84 metodiko pouka matematike na Pedagoški akademiji v Novi Gorici. V letih 1972-81 je sam ali s sodelavci napisal vrsto učbenikov matematike in delovnih zvezkov za osnovno šolo. V njih je uvajal teorijo množic kot osnovo sodobnega pouka matematike. Priročnik Štirimestni logaritmi in druge tabele (Ljubljana, 1960) za srednješolce je bil večkrat ponatisnjen.
  
  (Vir: Enciklopedija Slovenije, 14. zvezek, Ljubljana 2000, str. 100, Uršič, Stanko)
  Povezave
• Vakselj Anton
  Diplomiral je 1922 na Filozofski fakulteti v Ljubljani in tu 1923 doktoriral z disertacijo Doneski k teoriji linearne diferencijalne enačbe drugega reda s štirimi singularnimi točkami. 1922 – 25 je bil asistent na Filozofski fakulteti in vmes na daljšem izpopolnjevanju v Parizu. V letih 1926 – 42 in 1945 – 46 je bil gimnazijski profesor, 1942 – 45 uradnik na mestnem finančnem oddelku. 1946 je bil izvoljen za rednega profesorja matematike na Tehnični fakulteti, od 1960 – 71 na Fakulteti za strojništvo. Večinoma v tujih revijah je objavil 16 znanstvenih člankov s področij matematične analize, diferencialne geometrije, geometrične funkcijske teorije in algebre. V predmet Matematika I je uvedel moderna poglavja matematike, npr. teorijo množic. Napisal je učbenik Osnove matematike I, Ljubljana 1952.
  Povezave
  
  MaFiRa-Wiki
• Vega Jurij
  Jezuitsko srednjo šolo je obiskoval 1767 – 1773 v Ljubljani. Študij matematike je nadaljeval na ljubljanskem liceju in ga zaključil 1775. V Notranji Avstriji se je zaposlil kot navigacijski inženir, verjetno pri urejanju rečnih korit za plovbo. 1780 je vstopil v vojaško službo, se preselil na Dunaj in spremenil priimek iz Veha v Vega. Od 1781 je učil matematiko na topničarski šoli, od 1786 kot profesor. Predaval je tudi fiziko in balistiko. Pisal je učbenike in sestavljal priročnike in logaritmovnike. V vojaški službi je napredoval od podporočnika 1781 do podpolkovnika 1802. 1789 je v vojni s Turki poveljeval bateriji težkih možnarjev in odločilno pripomogel k zavzetju Kalemegdana/Beograd. Z drznostjo, domiselnim poveljevanjem in vojaško- tehničnim znanjem se je izkazal še v vojnah 1789-92 proti Prusom, 1793-97 proti Francozom. Najvišje vojaško odlikovanje, red Marije Terezije, je kljub vsem uspehom, zaradi nasprotovanja enega od višjih oficirjev, dobil šele 1796. 1800 je od Franca II. dobil dedni baronski naslov. Vzrok njegove smrti ni znan.
  
  Dela, ki jih je napisal, so presegla namen, podporo pouku matematike na topničarski šoli. Učbenik Vorlesungen über die Mathematik je izšel v 4 zvezkih: Dunaj 1782, 1784, 1788, 1800. Zadnji ponatis 1. zvezka (srednješolska matematika) je iz 1830, celotno delo so uporabljali na številnih šolah. Z delom Praktische Anweisung für Bombenwerfen, Dunaj 1787 je bil med začetniki fizikalno in matematično utemeljene balistike.
• Vidav Ivan
  Matematik, avtor Vidav – Palmerjevega izreka. Učitelj matematike.
  Po maturi na klasični gimnaziji v Mariboru se je 1937 vpisal na matematiko na filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je po manj kot 4 letih diplomiral in mesec dni kasneje doktoriral pri profesorju J. Plemlju z disertacijo Kleinovi teoremi v teoriji linearnih diferencialnih enačb.
  Za nadaljnja desetletja je možno trditi, da je Ivan Vidav vse svoje življenje in delo posvetil razvoju slovenske matematike . Izredni profesor je postal 1949, redni 1953, leta 1958 je bil izvoljen za dopisnega člana SAZU, leta 1962 za rednega. Takoj po upokojitvi 1986 je bil izvoljen za zaslužnega profesorja. Približno 8 priznanj in odlikovanj je iz  dolgega obdobja 40 let (od 1952 do1992), vsakokrat največje možne stopnje.
  Njegovi prispevki k razvoju funkcionalne analize so priznani v svetovni matematični javnosti, tudi s poimenovanjem izreka (Vidav – Palmerjev izrek) s področja Hilbertovih prostorov in C* algeber. Le 8 strani dolgo delo v Mathematische Zeitschrift iz 1956 je postalo eden od osnovnih gradnikov današnjega znanja v funkcionalni analizi.
  Profesor Vidav je bil  vsestransko najboljši in vzoren, najbolj spoštovan in najbolj priljubljen, učitelj več deset generacijam slovenskih matematikov in učiteljev matematike, njegova predavanja so bila neoporečno matematično stroga, a nazorna in razumljiva. Bil je mentor velikemu številu (16) doktorandov, toda za visokošolske učitelje so ostala merila enako stroga, kot jih je desetletja prej vpeljal profesor Plemelj. Je avtor visokošolskih učbenikov: Višja matematika I in II (kasneje skupaj s sodelavci Višja matematika I, II in III), Algebra, Afina in projektivna geometrija, Banachove algebre, Uvod v teorijo C* - algeber, Diferencialna geometrija v prostoru.
  Neprijetne vodstvene funkcije je opravil z enako natančnostjo in vestnostjo kot vsako drugo delo. Sodelavcem in študentom je bil  dobrodošel svetovalec v strokovnih in življenjskih problemih.
  3 knjige v zbirki Sigma, 28 člankov v Obzorniku za matematiko in fiziko in 15 člankov v Preseku lahko štejemo k njegovemu prizadevanju za popularizacijo matematike. Sem lahko uvrstimo tudi njegovo neposredno pripravo in vodenje srednješolskih matematičnih tekmovanj, za katera je skrbel več kot 20 let.
  Morda je res, da je»zmagovalna trojica« slovenske matematike  J. Vega, J. Plemelj, I. Vidav – razvrščanja različnih ljudi v različnih zgodovinskih, kulturnih, matematičnih časih so najbrž čudno početje, vsi trije pa imajo skupno potezo: Najboljši učitelj je lahko le kdo, ki o svoji stroki zelo veliko ve.
  
  (Vir: OMF 45, (1998), str. 9 – 13, Profesor Ivan Vidav – osemdesetletnik)
  Povezave
• Vukman Joso
  Diplomiral je 1969 in doktoriral 1977 iz matematike na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo Univerze v Ljubljani. Zaposlen je bil na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani, 1971 – 73, 1973 – 90 je bil redni profesor na Visoki ekonomsko – komercialni šoli v Mariboru in od 1990 redni profesor na Pedagoški fakulteti v Mariboru.
  
  V mednarodnih revijah je objavil okrog 40 znanstvenih člankov. Raziskuje v funkcionalni analizi in algebri. Sodeloval je na več znanstvenih srečanjih in v znanstvenih ustanovah.
• Žabkar Albin
  Diplomiral je iz matematike in fizike 1924 na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V letih 1926 – 1958 je bil gimnazijski profesor v Ljubljani. Od 1927 naprej je bil honorarni predavatelj na Tehniški fakulteti. 1958 se je zaposlil na Fakulteti za rudarstvo, metalurgijo in kemijsko tehnologijo. 1960-62 je bil višji predavatelj na matematično-fizikalnem oddelku Fakultete za naravoslovje in tehnologijo.
  
  Sam ali s sodelavci je napisal več kot 10 učbenikov matematike in fizike za osnovno in srednjo šolo. Najpomembnejša sta Geometrija za 3. in 4. razred srednjih šol, 1937, Fizika za nižje razrede srednjih šol I-II, 1952, 1953. Prevedel je Matematični priročnik za inženirje in slušatelje tehniških visokih šol, v študentskem žargonu imenovan Bronštajn.

© Stanislav Pirnat, 2012 - 2016.

Predloge, dopolnitve in popravke lahko pošljete na stanislav@stanislavpirnat.si.

To delo je ponujeno pod Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco.